prejšnje številke bibliografska kazala cenik kako naročiti navodila avtorjem kazalo rubrik


Nada Čučnik Majcen – 80 let

Ga. Majcen, dovolite mi, da vam ob okrogli obletnici še enkrat prav prisrčno čestitam. Glede na to, da vas poznam kot zelo aktivno, delavno in dinamično osebo na mnogih področjih, vas je kar težko na kratko predstaviti. Prosim da najprej poveste kaj o mladosti in šolanju.

Seveda. Rojena sem bila slovenskim staršem v Sarajevu. Tam sem hodila tudi v osnovno šolo in gimnazijo. Po tem pa sem želela nadaljevati študij v Beogradu.

Ampak študij ste končali v Ljubljani, če se ne motim.
Res je. Oče je predlagal da grem za eno leto študirat v Ljubljano, po tem pa, če mi ne bo všeč, bom lahko šla v Beograd. Ampak ostala sem v Ljubljani in na FNT končala študij kemije, anorganska smer. Po študiju sem se zaposlila na IJS. Tam sem ostala tri leta na Oddelku za nuklearna goriva, ki je sodeloval tudi pri odpiranju Rudnika urana Žirovski vrh.

Vendar tam niste ostali.
V tem času je bilo odprto mesto asistenta za anorgansko kemijo na FNT Montanistika. Kot asistentka za anorgansko kemijo sem do leta 1970 službovala na Oddelku za montanistiko.
Seveda je bilo akademsko delo povezano s podiplomskim študijem in raziskovalnimi projekti, kar je zahtevalo veliko dodatnih prostovoljnih ur dela na fakulteti. Po desetih letih dela v akademskem okolju sem želela  posvetiti več pozornosti možu in sinovoma, zaradi tega sem se zaposlila v laboratoriju Carinarnice Ljubljana kot analitik in opravila v Beogradu tudi zelo zahteven zvezni carinski izpit. Delo je bilo pestro in zanimivo, vendar sem se po petih letih odločila, da bom delala na področju kulture. Leta 1975 sem prevzela mesto vodje Sektorja za konservacijo in restavracijo knjižničnega in grafičnega gradiva v Muzeju ljudske revolucije Slovenije, danes Muzeju novejše zgodovine.
Edini v Sloveniji smo opravljali konservatorska dela za muzeje, arhive in galerije SRS. Svoje delo sem usmerjala predvsem v razvoj metod konservacije in restavracije gradiva, se pri tem povezovala tudi z Inštitutom za celulozo in papir v Ljubljani in vključevala v raziskovalno dejavnost na področju razvijanja metod konservacije in ugotavljanja starosti papirja. Poleg tega sem v okviru tečajev, ki jih je prirejala NUK kot pripravo na strokovne izpite  za pridobitev nazivov iz knjižničarske stroke, predavala predmet Zaščita knjižničnega gradiva. Od leta 1978 sem bila tudi članica izpitne komisije za priznavanje strokovne kvalifikacije za muzealce, arhiviste in bibliotekarje na področju zaščite in konservacije gradiva, ki predstavlja premično kulturno dediščino. Od leta 1978 do 1982 sem na Pedagoški akademiji predavala predmet Zaščita knjižničnega gradiva.
Leta 1980 se je celotna dejavnost preselila v Arhiv SRS. Kot soustvarjalka Sektorja za konservacijo in restavracijo premične kulturne dediščine v Arhivu SRS sem se ukvarjala s pravilnim shranjevanjem in zaščito dragocenega arhivskega gradiva, tako v SRS, kot tudi v SFRJ. Svoje znanje sem nenehno izpopolnjevala in ga tudi prenašala na mlajše sodelavce. Pripravila sem priročnik o zaščiti in konservaciji knjižničnega in arhivskega gradiva z naslovom Zapis v čas – osnove varovanja in konserviranja knjižničnega in arhivskega gradiva, ki je izšel leta 1996.

Kako to, da ste se odločili zapustiti Arhiv, kjer ste opravljali visoko strokovno delo in odšli v Centralno tehniško knjižnico (CTK), na funkcijo, ki je predvsem vodstvena?
Tedanja ravnateljica CTK, Mara Šlajpah je bila seznanjena z mojim delom in ko je leta 1982  nameravala iti v pokoj, me je poklicala in vprašala če bi bila pripravljena prevzeti vodenje CTK. Po dolgem premisleku sem ji odgovorila pritrdilno, vpeljala me je v delo in ko se je upokojila, sem prevzela vodenje CTK kot poslovna in strokovna ravnateljica.

Ja, in tam sem vas spoznala tudi jaz, ko sem se leta 1987 kot informatik zaposlila v CTK.
Ko sem prevzela vodenje CTK maja 1983, sem kmalu ugotovila, da me čaka nešteto problemov in nerealiziranih nalog, ki so se kopičile in ostale nerešene od same ustanovitve knjižnice v letu 1949 naprej, predvsem pa je knjižnico pestila zelo huda prostorska stiska in  upokojitev cele generacije bibliotekarskih strokovnjakov, ki so z veliko energije in zanosa ustvarili in razvijali inovativno knjižnico. V času mojega prihoda tudi finančna in politična podpora knjižnici ni bila več tako samoumevna kot leta 1949. Zanimivo je dejstvo, da je šel strokovni razvoj hitro naprej zaradi velikih potreb vseh uporabnikov in truda bibliotekarskih zanesenjakov, ki so prenašali dobre prakse iz tujine. Poskrbeti je bilo potrebno za nove mlade strokovne sodelavce, pri čemer je bilo ključno medsebojno sodelovanje, razumevanje povezovanja in razvoja bibliotekarske stroke in informacijsko - dokumentacijske dejavnosti v inovativni knjižnici.
Zato sem se najprej ukvarjala z reorganizacijo dejavnosti knjižnice z upoštevanjem novih zahtev informacijske družbe, uvajali smo nove oblike in metode dela, tako v knjižničarski, kot tudi informacijsko – dokumentacijski dejavnosti, da bi lahko hitreje posredovali informacije uporabnikom. S sodelavci smo zasnovali idejno rešitev za računalniško podprt sistem, s katerim smo začeli avtomatizirati knjižničarsko in informacijsko dejavnost v CTK.
Ob mojem prevzemu vodenja leta 1983, je CTK že opravljala funkcijo osrednje univerzitetne tehniške knjižnice, tako za uporabnike z Univerze, kot tudi iz gospodarstva, od katerih je bilo zelo veliko povezanih v posebni obliki medsebojnega sodelovanja, imenovani kolektivno članstvo. V tem času se je CTK učinkovito povezovala z drugimi tehniškimi visokošolskimi in specialnimi knjižnicami v Sloveniji. Imela je informacijsko-dokumentacijski center INDOK za področja tehnike in naravoslovja in bila nosilka Specializiranega informacijskega centra za graditeljstvo. V letu 1983 je bila ustanovljena Sekcija za specialne knjižnice in ker je bila CTK tesno povezana s specialnimi knjižnicami v Sloveniji, je postala CTK sedež nove Sekcije za specialne knjižnice. Zaradi omejenega uvoza tuje literature se je hitro povečevala medknjižnična izposoja dokumentov iz tujine. Vse to je prispevalo k razvoju enotnega knjižnično informacijskega sistema v Sloveniji in Jugoslaviji in vključevanja v vzajemni katalog COBISS. To obdobje sovpada z začetki avtomatizacije v knjižnični dejavnosti, tudi v CTK, kar je omogočilo da smo lahko začeli razmišljati o širjenju informacijske dejavnosti v okviru INDOK oddelka. CTK se je začela preobražati iz klasične knjižnice, v kateri je bil center dejavnosti nabava in obdelava knjižničnega gradiva, v moderno knjižnico, bistveno bolj prijazno uporabnikom, ki poleg knjižničnega gradiva ponuja svojim uporabnikom še pomoč pri iskanju informacij in uporabi informacijskih virov. V letu 1987 smo pridobili za to še nekaj osebnih računalnikov. Edinstvena ponudba knjižnice ne samo v slovenskem, ampak tudi v jugoslovanskem merilu, je bila obsežna zbirke domačih in tujih standardov ter mednarodnih standardov ISO v Oddelku za standarde in patente.
CTK je bila vključena v Sistem znanstvenih in tehnoloških informacij Jugoslavije in s sodelavci smo se udeležili številnih posvetovanj, doma in v tujini ter objavili vrsto strokovnih prispevkov, tudi v okviru tujih strokovnih združenj IATUL in IFLA. Leta 1989 pa je CTK v Sloveniji organizirala 13. IATUL konferenco. V okviru Sekcije za specialne knjižnice je nastal osnutek Slovenskih standardov za specialne knjižnice. Poleg tega smo izdali še več drugih strokovnih publikacij, kot npr. slovensko skrajšano  izdajo UDK tablic, Vodnik po specialnih knjižnicah in INDOK službah v SR Sloveniji, Katalog serijskih publikacij.
Ob tako razvejani knjižnično-informacijski dejavnosti je postala prostorska stiska faktor, ki je močno zaviral nadaljnji razvoj knjižnice. Da bi se razvoj nemoteno nadaljeval je bilo nujno pridobiti nove, večje prostore, zato sem že takoj po prihodu v CTK ponovno pričela z akcijo pridobivanja finančnih sredstev za zidavo nove stavbe. S temi aktivnostmi je začela že v 70.-tih letih moja predhodnica prof. Mara Šlajpah, ki pa kljub prizadevanju ni uspela, da bi z zidavo tudi dejansko začeli. Leta 1985 je bil ustanovljen Odbor za razvoj CTK, katerega naloga je bila priskrbeti dodatna sredstva za razvoj CTK in gradnjo nove stavbe in upali smo, da se bo gradnja lahko kmalu začela. S sodelavci smo v letu 1989 tudi pripravili Programske osnove za novo CTK. Žal, kljub vsem naporom, do gradnje nove stavbe ni prišlo.

Pod vašim vodstvom je strokovno delo v CTK res dobilo še dodaten zagon. Zato se ni čuditi, da ste dobili tudi dve priznanji za izredne uspehe na področju bibliotekarstva v Sloveniji in predvsem specialnega bibliotekarstva na področju tehnike in prirodoslovnih ved ter za aktivnosti na področju varstva premične kulturne dediščine (Čopova diploma leta 1990) in častni znak svobode Republike Slovenije za organizacijsko in strokovno delo pri uvajanju knjižničarstva in varstva premične dediščine, s katerim vas je odlikoval predsednik RS gospod Milan Kučan.
Morda bi spregovorili še malo o tem, kaj delate sedaj? Kolikor vem ste napisali knjigo, hodite v hribe, potujete….

Po upokojitvi  sem se  odločila za  nadaljevanje raziskovalnega in arhivskega dela na področju specialnega bibliotekarstva in varstva premične kulturne dediščine. Dokler mi bo zdravje dovoljevalo bom ostala aktivna. Dobro se zavedam minljivosti, vendar mi je  izobraževanje in izpopolnjevanje še vedno v veselje. Rada hodim v hribe, fotografiram že od 15. leta, raziskujem družinske korenine, opravim kakšno arhivsko poizvedbo in raziskavo, hodim na tematska potovanja.
Pišem tudi nostalgične spomine na CTK v obdobju 1949 – 1990. V tistih časih je bil svet črno-bel, danes je pisan, zato bi rada osvetlila vlogo CTK z današnjega zornega kota.
V veselje mi je da sem uspela napisati tudi kuharsko knjigo z recepti mojih učiteljic.  Danes sem ponosna na prehojeno pot in zadovoljna da sem sodelovala pri razvoju knjižničarstva v Sloveniji ter tako pomagala pri ustvarjanju boljšega jutri naše družbe.


Še enkrat prisrčne čestitke k jubileju in želim vam, da bi še dolgo uživali v teh konjičkih.

Mira Lebez
Centralna tehniška knjižnica
mira.lebez@ctk.uni-lj.si


nazaj na kazalo

natisni članek


Knjižničarske novice 27 (3/4), str. 34-35

kolofon © 2004-2010 NUK - Vse pravice pridržane | impresum