prejšnje številke bibliografska kazala cenik kako naročiti navodila avtorjem kazalo rubrik


O kačah in zmajih

V obdobju renesanse so naravni filozofi oziroma naravoslovci v nasprotju s srednjeveškimi učenjaki, ki so svoja dognanja o živalskem svetu iz oddaljenejših in eksotičnih področij pogosto opirali le na mite, legende in ljudsko izročilo, pričeli tudi več potovati in bolj sistematično zbirati in raziskovati primerke posameznih živalskih vrst. Znameniti bestiariji, ki so združevali naravoslovno in literarno-metaforično znanje o obstoječih živalih in najrazličnejših domišljijskih bitjih, so postajali vse bolj podrobni in prefinjeni, po vsebini pa tudi vedno bolj znanstveni.

Gesnerjeva enciklopedija z naslovom Historiae animalium, ki je izšla v Zurichu med letoma 1551 in 1558, velja za prvo sodobno zoološko delo, ki poizkuša sistematično metodološko opisati poznane živali, poleg sesalcev, ptičev, rib in plazilcev pa v skladu s srednjeveško zoološko tradicijo in kljub določeni meri avtorjeve skepse še vedno vključuje mitološka in domišljijska bitja, kot so morske pošasti in samorog. Gesner opisuje navade, vedenje in prehranjevanje posamezne živali in njeno uporabnost v medicini in prehrani. Poleg tega je opisana tudi vloga posamezne živali v zgodovini, ljudskem izročilu, mitih in legendah ter simboliki.

Gesnerjevo delo je vplivalo tudi na njegove sodobnike in naslednike, kot so bili William Turner, Pierre Belon, Guillaume Rondelet in Ulisse Aldrovandi. Ti so bolj ali manj zvesto posnemali njegovo metodologijo in še razširili nabor opisanih živalskih vrst. Eden izmed Gesnerjevih sodobnikov, ki se je temeljiteje lotil zoološke sistematike ter opisal številne sesalce, ptiče, ribe, insekte, plazilce, kot prvi pa tudi školjke, rake in mehkužce, je bil italijanski humanist, farmakolog, zbiratelj in profesor botanike na bolonjski univerzi Ulisse Aldrovandi (1522–1605). Začasa njegovega življenja in po njegovi smrti je bilo objavljenih trinajst njegovih enciklopedičnih naravoslovnih del, posvečenih živalstvu (pa tudi rastlinstvu), ki jih je zasnoval na podlagi primerkov, risb in drugih virov iz svoje osebne zbirke. Njegova dela vsebujejo najobsežnejši kompendij naravoslovnih ilustracij, objavljen pred 18. stoletjem, med avtorji pa so tudi pomembni slikarji in grafiki kot na primer Jacopo Ligozzi, Giovanni Neri in Cornelius Schwindt.

V obsežnem Aldrovandijevem opusu, katerega del hranimo tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici, pa najdemo tudi nekatere bolj eksotične vrste. Že v prvem delu njegove Serpentum, et draconum historia iz leta 1640 zasledimo kar nekaj nenavadnih kač. Nekatere so prav čudno kosmate, druge pa bolj kot na kače spominjajo na strašljive mornarske privide in nočne more. Drugi, še zanimivejši del enciklopedije, pa je posvečen bližnjim sorodnikom kač – zmajem, ki imajo pomembno vlogo v številnih svetovnih mitologijah in religijah, tudi v slovenski.

Najprej nam avtor na splošno predstavi vrsto. Potem se dotakne njene zgodovine in etimologije. Temu sledi opis morfoloških značilnosti zmajev, njihovih razmnoževalnih in drugih navad, prebivališč, naravnih sovražnikov, strupov (in zdravil zanje), lovskih tehnik, uporabnosti zmajev v prehrani, medicini in za druge namene in njihovemu pojavljanju v pregovorih in rekih, mitologiji, hieroglifiki, emblematitki, numizmatiki, upodabljajoči umetnosti ter različnih verskih in zgodovinskih besedilih. Uvodnemu delu sledi sistematičen pregled vrste, ki se v grobem deli na zmaje brez nog, zmaje z dvema nogama ter zmaje z več nogami, nadalje pa še na enoglave in večglave zmaje, krilate in nekrilate zmaje ter zmaje, ki bruhajo oziroma ne bruhajo ognja. Podrobneje so predstavljene še podvrste baziliska (samotarskega zmaja iz Afrike), hidre in krilatega zmaja. Čeprav iz zgodovinskih virov in avtorjevih opisov izvemo, da največ zmajev prebiva v Afriki in na daljnem vzhodu (ergo ubi dracones sunt), pa nam avtor predstavi tudi prav poseben primerek, ki so ga na marčeve ide leta 1572 ujeli na polju v bližini Bologne.


Slika 1: Ametistna morska kača iz rodu stonog

Aldrovandi se je sicer lotil tudi obsežnega in slavnega pregleda najrazličnejših pošasti in drugih živalskih posebnosti, ki je pod naslovom Monstrorum historia cum Paralipomenis historiae omnium animalium izšel leta 1642. Obe knjigi dokazujeta, da se z renesanso oziroma zgodnjim novim vekom še zdaleč ni izčrpala pristna znanstvena radovednost glede bajeslovnih, mitoloških in drugih domišljijskih bitij, ki so, kot dokazuje predstavljena enciklopedija, znotraj učene srenje zahtevala nadvse resno obravnavo. Serpentum, et draconum historia je sicer uporabljal kranjski deželni glavar Wolfgang Engelbert Auersperg (1610–1673), ki je imel pomembno in obsežno knjižno zbirko prav na mestu, kjer danes stoji Narodna in univerzitetna knjižnica. To dokazujeta njegov podpis na naslovni strani knjige ter letnica vpisa knjige v knjižnični katalog (1655). O ljubljanskem zmaju sicer nekdanji lastnik knjige žal ni mogel izvedeti kaj dosti, po prebranem pa ga je bilo vendarle moč zanesljivo uvrstiti med dvonoge krilate zmaje.

Miniti je moralo še več kot sto let, da sta razsvetljenski empirizem in »vsemogočni razum« iz naravne filozofije in zoologije izgnala tradicionalne pošasti vključno z zmaji, pa vendar so nas s pomočjo paleontoloških raziskav in odkritij prav tedaj obiskali številni prav tako zanimivi in strah zbujajoči prebivalci obdobja krede in jure, ki so učinkovito nadomestili staroveška, antična in srednjeveška bajeslovna bitja ter skupaj z drugimi živalskimi posebneži tako kot nekoč morske pošasti in harpije še dandanes burijo človeško domišljijo.



Slika 2: Bazilisk – samotarski zmaj iz Afrike


Slika 3: Sorodnik ljubljanskega zmaja iz Etiopije


Slika 4: Zmaj iz bližine Bologne

Literatura/viri

  • Eco, Umberto. Zgodovina grdega. Ljubljana: Modrijan, 2008.
  • Županek, Bernarda. Zgodbe o začetku Ljubljane: Emona, argonavti in ljubljanski zmaj. Emona: mit in resničnost. Ljubljana: Mestni muzej, 2010, str. 27–39.


Sonja Svoljšak, Urša Kocjan,
Narodna in univerzitetna knjižnica



nazaj na kazalo

natisni članek


Knjižničarske novice 24 (9), 9

kolofon © 2004-2010 NUK - Vse pravice pridržane | impresum