prejšnje številke bibliografska kazala cenik kako naročiti navodila avtorjem kazalo rubrik


Zgodnje novoveško recikliranje in njegove uganke: rokopisni fragmenti kot knjigoveški material

Knjiga v obliki kodeksa se je kot nosilec informacij uveljavila v zgodnjem srednjem veku ter postala (in tudi ostala) eden najbolj prepoznavnih medijev naše civilizacije. Od 4. stoletja našega štetja pa vse do novega veka so izpod peres in čopičev znanih in neznanih prepisovalcev, rubrikatorjev in iluminatorjev prihajali številni rokopisi, ki jih zaznamujejo predvsem edinstvenost, pogosto pa tudi neprecenljiva vsebinska in umetniška vrednost. Danes srednjeveške rokopise najpogosteje poimenujemo po vsebini (evangeliar, gradual, psalter), po naročniku (evangeliar vojvode Ernesta Avstrijskega, sijajni horarij vojvode Berryskega), po posebnih značilnostih (codex aureus, codex argenteus) ali po kraju nastanka oziroma hranilišču (Stiški rokopisi, apokalipsa iz Bamberga). Najbogatejši zbirki srednjeveških rokopisov v Sloveniji hranita Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani in Nadškofijski arhiv v Mariboru. Z značilnostmi in vsebino rokopisov se poleg zgodovine in njenih pomožnih ved, umetnostne zgodovine, jezikoslovja ter primerjalne književnosti, teologije in nekaterih drugih znanosti ukvarja predvsem kodikologija, interdisciplinarna veda o zgodovinskem razvoju knjige, ki raziskuje različne vidike izvora in nastanka rokopisnih kodeksov, pisav, slikarskega okrasja, vezav in drugih značilnosti srednjeveške pisne kulturne dediščine.

Srednjeveški samostanski in drugi knjižničarji, bogati zbiratelji ter ostali bralci so rokopise seveda skrbno hranili, saj so bili le-ti zelo dragoceni. Tudi ko je tiskana knjiga sredi 15. stoletja že pričela svoj neustavljivi pohod, je bila tradicija zbiranja dragocenih rokopisov in ročnega prepisovanja besedil še vedno izjemno močna. Najdlje se je ohranila na področju leposlovja, liturgije, nabožne literature in študijskih gradiv na univerzah. S stališča uporabe rokopisnih knjig v krščanskem obredju je bilo prelomno predvsem leto 1563, ko se je zaključil Tridentinski koncil in je zaradi sklepov, povezanih s poenotenjem obredja, kar precej liturgičnih del postalo zastarelih. Ustno izročilo, ki mu zagotovo ni mogoče nekritično pritrditi, pravi, da so v zavržene rokopise, tako kot v predvčerajšnje časopise, zavijali solatne glave in ribe. Po drugi legendi naj bi zavržene knjige uporabljali tudi za kurjavo. To je še manj verjetno, saj pergament, ki je bil tedaj prevladujoča pisna podlaga, ne slovi ravno po svoji vnetljivosti in dobri gorljivosti.

Zagotovo so se predvsem v času evropskih verskih razprtij dogajali številni »zločini nad knjigo« ideološke narave, pa tudi vsakovrstno malomarno ravnanje z zapisano besedo ni ravno sodobni fenomen. Vsekakor pa večine knjig, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov postale odvečne, niso kar zavrgli. Mnoge so predvsem v 16. stoletju »reciklirali« na prav poseben način in s tem poskrbeli za številne zanimive raziskovalne uganke, ki še danes zaposlujejo predvsem medieviste in raziskovalce 16. stoletja. Razrezani ali razstavljeni rokopisi so namreč postali uporabni kot platnice oziroma opore platnic ali prevleke platnic tiskanih knjig, velikokrat pa jih v obliki posameznih trakov najdemo tudi kot prečne hrbtne ojačitve, spojne liste, vzdolžne ojačitve na pregibih prvih in zadnjih leg knjižnega bloka oziroma talone. Najpogosteje so prisotni v oziroma na inkunabulah in tiskih iz 16. stoletja. Takšni fragmenti (lat. fragmentum = polomljen kos) oziroma delci nekoč celovitega besedila so del materialne kulturne dediščine, ki jo splošneje imenujemo membra disiecta, in poleg rokopisnih spomenikov vključujejo tudi posamezne razpršene delčke lončenine ter drugih umetniških ali obrtniških izdelkov.


Slika 1: Karolinški fragment (Izaijeva knjiga) iz 9. stoletja na knjigi Christliche Fragstuck von dem Unterschied der zweyen Artickel, des apostolischen Glaubens Bekentnis, das Christus gen Himel auffgefaren sey, und nuhn sitze zur Rechten Gottes des allmechtigen Vaters …

V Narodni in univerzitetni knjižnici smo se pregleda in identifikacije srednjeveških rokopisnih fragmentov, ki so bili uporabljeni kot material za knjižne vezave v sodelovanju z ddr. Natašo Golob iz Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Franzem Lacknerjem iz Avstrijske akademije znanosti, lotili že leta 2011. V sklopu projekta smo večkrat pregledali glavno skladišče, pa tudi trezorje, kjer hranimo inkunabule in redke stare tiske. Tistih knjig, ki so bile vezane v srednjeveške rokopise, ni bilo pretežko najti, ostale pa smo poiskali tako, da smo vsak zvezek posebej odprli ter podrobneje pregledali predvsem strukturne elemente na spoju med knjižnim blokom in platnico. Od začetka raziskave pa do danes smo tako odkrili 238 fragmentov. Od tega   jih je bilo 228 že vsebinsko identificiranih, deset pa jih še čaka na pregled in analizo. Fragmenti so relativno raznovrstni, v skladu s kulturnimi značilnostmi obdobja nastanka in namenom njihove uporabe pa prevladujejo sakralne vsebine.

Največ jih je nekoč pripadalo liturgičnim knjigam, kot so lekcionarji, antifonarji, brevirji, psaltri in graduali, kar se lepo sklada tudi z že omenjenim posttridentinskim dogajanjem. Temu sledijo teološke in biblične vsebine, kjer prevladujejo patristika, pridige, sholastična teologija, moralna teologija ter različna staro in novozavezna besedila. Še najmanj je medicinskih, jezikoslovnih, biografskih, hagiografskih in zgodovinskih besedil. Najstarejši fragmenti, zapisani v karolinški minuskuli, datirajo v 9. stoletje, najmlajši, skoraj brez izjeme zapisani v številnih različicah gotice, pa v 15. stoletje. Posebej dragoceni so nekateri razkošneje iluminirani fragmenti, o katerih bo zagotovo napisanih še nekaj znanstvenoraziskovalnih člankov, po zgodovinskodokumentarnem pomenu pa izstopa del pisma Eleonore Akvitanske papežu Celestinu III. Vsekakor gre za lepo število najdb, sploh če upoštevamo dejstvo, da so ti fragmenti delci 238 celotnih srednjeveških rokopisov, ki (vsaj v celoti) ne obstajajo več.


Slika 2: Fragment misala na knjigi Ulyssesa Aldrovandija Serpentum, et draconu[m] historiae libro duo iz 1640.

Osnovni identifikaciji in klasifikaciji fragmentov bo sledila še izdelava podrobnih kodikoloških opisov za vsak posamezni primerek (avtor, naslov, datacija, dimenzije, zrcalo, pisava, lokacija fragmenta v knjigi, provenienca, slikarsko okrasje itd.), ki ga bo pripravila ddr. Nataša Golob, ter izdelava podatkovne baze, ki jo bo mogoče v prihodnosti dopolnjevati z že obstoječimi ali novimi odkritji v drugih ustanovah. Bazo, ki trenutno nosi delovno ime Fragmenta manuscriptorum medii aevi Sloveniae in bo poleg kodikoloških opisov vsebovala tudi podrobno slikovno dokumentacijo, želimo že v osnovi zasnovati tako, da bo v čim večji meri kompatibilna z drugimi podobnimi zbirkami in orodji na področju digitalne humanistike oziroma digitalne medievistike, kakršen je na primer nedavno vzpostavljeni Manuscriptlink. Nenazadnje je srednji vek, s tem pa tudi medievistika, izrazito »univerzalnega« značaja in čeprav so rokopisi nastajali v okviru specifičnih kulturnih oziroma političnih entitet, so vsebine, ki jih prinašajo, del skupnega, transnacionalnega duha nekega časa ter posledica duhovnega in intelektualnega dogajanja v širših okvirjih. Zagotovo fragmenti niso tako privlačni kot številni slavni kodeksi, ki so se ohranili v celoti, vendar je prav, da tudi te »raztresene ude« predstavimo širši zainteresirani javnosti – skladno z njihovo naravo pa k njihovi obravnavi pristopamo v duhu mednarodnega sodelovanja.


Slika 3: Fragment dela Summa de casibus conscientiae Astesana iz Asta na knjigi Parida iz Pozza Tractatus insignis de reintegratione feudorum iz 1544.

Literatura/viri

  • Febvre, Lucien in Martin, Henri-Jean. The coming of the book. London: Verso, 2010.
  • Golob, Nataša. Pojasnilo k razvidom srednjeveških rokopisov in fragmentov v Sloveniji in iz slovenskih zbirk. Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. (1999), str. 133–170.
  • Golob, Nataša. Srednjeveški rokopisi in fragmenti iz slovenskih provenienc v tujini (2). Nekateri rokopisi iz kartuzije Žiče, hranjeni v Avstriji. Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. (2000), str. 176–192.
  • Golob, Nataša. Srednjeveški rokopisi in fragmenti iz slovenskih provenienc v tujini (3). Iluminirani rokopis o vzreji konj iz Pirana. Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. (2000), 176–192.
  • Golob, Nataša. Reflections on some expressions of Bohemian art around 1400 in Slovenia, Codices manuscripti. Supplementum 6, 2012, str. 56–62.
  • Ilich, Iztok. Knjiga. Ljubljana, 2007.
  • Kos, Milko in Stele, France. Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Ljubljana, 1931.
  • Otorepec, Božo. Rokopis. Enciklopedija Slovenije. 10 (pt-savn), Ljubljana, 1996, str. 265–266.


Sonja Svojšak, Urša Kocjan,
Narodna in univerzitetna knjižnica


nazaj na kazalo

natisni članek


Knjižničarske novice 24 (7/8), str. 6-7

kolofon © 2004-2010 NUK - Vse pravice pridržane | impresum