prejšnje številke bibliografska kazala cenik kako naročiti navodila avtorjem kazalo rubrik


Skriti slikarski talent iz 16. stoletja

Biblija zagotovo sodi med največje knjižne uspešnice vseh časov. Tiskali so jo znani in manj znani tiskarji, prodajali številni knjigarnarji, skoraj nemogoče pa je oceniti, kolikokrat so jo v roke vzeli bralci. Tako imenovana grška Biblija, ki jo hranimo v Zbirki redkih in starih tiskov Narodne in univerzitetne knjižnice, iz te množice Biblij izstopa tako zaradi vsebinskih in oblikovnih značilnosti kot tudi zaradi nekdanjih bralcev, ki so v njej pustili nadvse zanimive sledi. 

Pánta ta kat'exochen kaloúmena biblía theías delade Graphes palaiás te, kai néas je prvi beneški natis septuaginte, pripravil pa ga je Andrea Asolano na podlagi rokopisov iz zbirke kardinala Bessariona, shranjene v knjižnici sv. Marka.  Besedilo je razporejeno v dva stolpca. Naslovna stran v rdeči barvi poleg naslova prinaša tudi Aldusov signet. Ta se na zadnji potiskani strani ponovi v črni barvi. Začetke poglavij uvajajo vinjete v obliki trakastih prepletov, posamezne knjige pa se pričenjajo z rdečimi lesoreznimi inicialami, ki v svoji notranjosti skrivajo rastlinske, geometrične ali figuralične motive. Oblikovanje in tipografija pričata o izjemni kvaliteti Manuzijeve tiskarne.

Lesene platnice so oblečene v belo usnje, okrašeno s slepo vtisnjenim okrasjem. Na fol. 15r najdemo lastniško zabeležko stiškega cistercijanskega samostana: Cathalogo Sitticensi inscriptus. Daljša zabeležka na naslovni strani nam sporoča tudi, da je knjigo stiškemu samostanu darovala Suzana Zauli iz zapuščine svojega starega očeta Jurija Zaulija davnega leta 1642: Post obitum Nobil[issimi] et Augustissimi viri D[omini] D[domini] Georgij Zaule J.V.D. (juris utriusque doctoris) avi sui Nobil[issima] et Castissima Virgo Susanna Zaulin Abbatiali Bibliotheca D[eiparae] V[irginis]in Sittich dono dedit A[nno] 1642. Pod signetom je še lastniški vpis Janeza Zaulija: Joannes Zaulus, nad naslovom pa zaznamek H 62 – verjetno stara signatura iz katerega od nekdanjih hranilišč.

Večje meščanske knjižnice oziroma zasebne knjižne zbirke so na slovenskem ozemlju začele nastajati že v 15., zagotovo pa v prvih desetletjih 16. stoletja. Med njimi je bila tudi Zaulijeva knjižnica. Ljubljansko meščansko pravniško družino Zauli, tudi Čavli, Schaulus, Tschaulus ali Zaulus, je okoli leta 1530 osnoval Jurij Zauli starejši, potem ko je kot dunajski artistični bakalaver doštudiral pravo na neki severnoitalijanski univerzi. Po njegovi smrti (najprej leta 1559) je knjižno rodbinsko dediščino dobil njegov najstarejši preživeli sin Jožef. Suzana (*1558) je bila najverjetneje Jožefova hči ter tista, ki je srednjeveške rokopise in knjige podarila stiški knjižnici. Te so skupaj z ostalimi knjigami prispele v licejsko knjižnico leta 1790, ko je Jožef II. razpustil stiški samostan in s tem tudi njegovo knjižnico.

V času humanizma oziroma renesanse so bili bralci predvsem izobraženi laiki, kleriki, plemstvo, vladni uradniki, trgovci ter nekateri obrtniki. Humanistično izobražen bralec je imel na voljo mnogo bralnih pripomočkov in strategij. Bralno kolo, ki so ga iznašli v 15. stoletju,  je sicer redkim progresivnim bralcem omogočalo branje večjega števila knjig hkrati, s tem pa tudi učinkovitejšo navzkrižno primerjavo. Ob tovrstnih novotarijah, ki so, tako kot sama knjiga v obliki kodeksa, pripomogle k lažji orientaciji v besedilu, pa je imelo pri branju, interpretaciji, analizi in pomnjenju besedila izjemno pomembno vlogo tudi raznovrstno rokopisno komentiranje, podčrtovanje in označevanje besedila, ki je bilo sicer prisotno že skozi celoten srednji vek.

Tudi Nukova grška Biblija je imela v 16. stoletju zelo svojevrstnega bralca in komentatorja. Ne le da je ob robovih besedila (večinoma v latinskem jeziku) zabeležil najpomembnejše poudarke  oziroma povzetke posameznih poglavij ali strani, mnoge med njimi je obdal tudi s kartušami in z napisnimi trakovi, živalskimi podobami ter s heraldičnimi, z rastlinskimi in drugimi motivi. Najbolj od vsega pa presenečajo številne miniaturne risbe s svetopisemskimi prizori, s katerimi je bralec izdatno okrasil prve tri knjige Stare zaveze. Risbice, izvedene s črnilom, se pričnejo na začetku Geneze. Z veščo roko nam bralec potem predstavi še številne druge starozavezne prizore (skupaj več kot devetdeset), kot so: Drevo spoznanja, Sodoma in Gomora, Abraham žrtvuje Izaka, Deset egiptovskih nadlog, Prehod čez Rdeče morje, Mojzes prejme deset božjih zapovedi, Skrinja zaveze idr. Upodobitve izkazujejo odlično poznavanje perspektive, kompozicije in krščanske ikonografije, odlikujejo pa jih samozavestne in zelo drobne, včasih že prav filigranske poteze. Avtor ponekod izkazuje tudi precejšnjo mero duhovitosti:  na fol. 14r tako najdemo goloritega dvornega norčka, na fol. 13v pa Venero, ki stoji na situ, okrog vratu nosi rožni venec, na glavi pa damski klobuk ter z iztegnjenima rokama pridržuje dva napisna trakova. Temu se pridružujejo številne risbice s pticami, z drevesi, s pokrajinami, svetimi predmeti in stavbami.

Sčasoma je sicer bralčeva ilustratorska vnema občutno popustila. Od Eksodusa dalje tako najdemo le redke risbe, od prve Knjige kraljev dalje pa le še posamezne zabeležke in označbe, ki so občasno obdane s kakšno okrasno kartušo.

Ni sicer mogoče z gotovostjo trditi, da so risbe delo katerega izmed članov družine Zauli, ki so si Biblijo najverjetneje lastili prvi, lahko pa zagotovo sklenemo, da bi bili takšnega talenta veseli v marsikateri tedanji slikarski delavnici. Razlogi za tovrstne risarske dodatke k besedilu so sicer lahko različni.

Morda se je nekdo izmed članov Zauli s pomočjo te Biblije učil grškega jezika in si je na tudi tak način pomagal k boljšemu razumevanju ter pomnjenju jezika in vsebine. Temu bi lahko pritrjevala kratka pojasnila v grščini, ki jih najdemo ob nekaterih risbah. Ni pa izključeno tudi, da je nadarjeni in navdahnjeni bralec (vsaj nekaj časa) preprosto užival ob ilustriranju besedila. Kakor koli že, Nukova grška Biblija nam poleg oblikovne in tipografske odličnosti Manuzijeve tiskarne prinaša tudi neprecenljivo osebno likovno interpretacijo izpod rok neznanega, morda celo ljubljanskega likovnega talenta iz 16. stoletja, ki bi jo vsekakor veljalo podrobneje raziskati in predstaviti strokovni javnosti. 


Slika 1: Drevo spoznanja 


Slika 2: Abraham in Izak


Slika 3.1: Deset egiptovskih nadlog: muhe


Slika 3.2: Deset egiptovskih nadlog: toča


Slika 3.3: Deset egiptovskih nadlog: kobilice


Slika 4: Venera z napisnimi trakovi


Slika 5: Riba kot kartuša


Slika 6: Top kot kartuša

Literatura/viri

Biblije na Slovenskem (ur. Nataša Golob, Gorazd Kocijančič, Marijan Smolik). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica; Narodna galerija, 1996.

Germ, Tine. Simbolika živali. Ljubljana: Modrijan, 2006.

Hartt, Frederick. History of Italian renaissance art: painting, sculpture, srchitecture, Upper Saddle River: Prentice Hall, 2011.

Kos, Milko. Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, Ljubljana: Umetnostno-zgodovinsko društvo, 1931.

Lyons, Martin. A history of reading and writing in the western world. Basingstoke; New York: Palgrave Macmillan, 2010.

Simoniti, Primož. Med humanisti in starimi knjigami, Ljubljana: Slovenska matica, 2007.

Stefan, Konrad. Zgodovina C. kr. študijske knjižnice v Ljubljani. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica; Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, 2009

Urša Kocjan, Sonja Svoljšak,
Narodna in univerzitetna knjižnica,
fotografije Sonja Svoljšak

nazaj na kazalo

natisni članek


Knjižničarske novice 24 (6), str. 5-7

kolofon © 2004-2010 NUK - Vse pravice pridržane | impresum