prejšnje številke bibliografska kazala cenik kako naročiti navodila avtorjem kazalo rubrik


Kako je Janez Krstnik Seebach igral backgammon z Lorenzom Vallo?

Med majskimi pripravami na snemanje celovečernega dokumentarnega filma o humanizmu na Slovenskem avtorice Nataše Golob, smo v Narodni in univerzitetni knjižnici med zanimivimi in dragocenimi tiski 16. stoletja naleteli na zelo nenavadno knjigo. 

Gre za razpravo o slovnici in slogovnih značilnostih klasičnega latinskega jezika slavnega italijanskega humanista, retorika in gramatika Lorenza Valle, ki se je v zgodovino zapisal tudi z ovržbo pristnosti Konstantinove darovnice. Delo z naslovom De elegantiis Latinae linguae , ki vsebuje še nekaj dodatkov in komentarjev drugih avtorjev je izšlo leta 1509 v Parizu. Natisnjeno je bilo v tiskarni Jodocusa Badiusa Ascensiusa in partnerjev, o čemer priča tudi signet z upodobitvijo njegove tiskarske delavnice (praelum Ascensianum) na naslovni strani. Besedilo teče v dveh stolpcih, krasijo pa ga preproste trebušaste iniciale oziroma lombarde, ki so lahko obdane tudi s cvetličnimi ali z listnimi okvirji. 
   
Knjižni blok je vezan v sočasno polusnjeno vezavo s prevleko iz belega galunskega usnja, z ohranjenimi kovinskimi zapirali in leseno oporo v platnicah, kar sicer ni nič posebnega v kontekstu knjižnih vezav 16. stoletja. Pa vendar nas je, ko smo knjigo prelistali čisto do konca pričakalo pravo presenečenje. Na notranji strani hrbtne platnice smo namreč zagledali vrezano igralno ploščo za backgammon, ki je okrašena z modrimi in rdečimi lesenimi vstavki v tehniki intarzije. 
   
Precej začudeni smo se vprašali, le komu bi lahko padlo na pamet, da bi, potem, ko bi se naveličal prebiranja razprave o plemenitostih in lepotah klasične latinščine to isto knjigo uporabil za namizno igro s kockami? Odgovor nam je k sreči ponudila kar knjiga sama. Na naslovni strani smo namreč našli zabeležko Janeza Krstnika Seebacha, ki je zapisal, da je knjigo dobil v dar od svojega očeta, ljubljanskega škofa Petra Seebacha (ok. 1500–1568). 

Janez Krstnik Seebach (1546–1613) je bil vsekakor zanimiva in kontroverzna osebnost. Škofu Seebachu se je rodil še preden se je ta odločil za duhovniški stan. Leta 1564 je krajši čas študiral na Dunaju, kjer se je že začel ukvarjati z različnimi »denarnimi posli«, študij pa opustil. Nato ga je oče za dve leti poslal v Padovo študirat pravo in retoriko, vendar tudi tega študija ni uspešno zaključil. Kljub pomanjkanju študijske vneme je ostal strasten bralec in postal tudi navdušen zbiratelj knjig. Številne mu je, kot pričajo pogoste zabeležke v slogu Joannes Baptista Seepacher habet hunc librum a suo genitore/parente, podaril prav njegov oče. 
  

Leta 1566 se je Janez Krstnik naselil kar v gornjegrajski škofijski rezidenci in menda precej razsipno trošil denar, ki ga je izvabljal očetu ter na lastno pest izdajal številna posojila, zaradi česar je prišel navzkriž tudi z deželnimi oblastmi. Menda je takoj po očetovi smrti iz njegove sobe odnesel mnogo gotovine, dragocenosti in vrednostnih papirjev, obenem pa je neznano kam izginila tudi škofova oporoka. V tem času je Janez Krstnik tudi izdatno povečal svojo zasebno knjižno zbirko. To je storil tako, da jo je »dopolnil« s številnimi izvodi  iz škofijske knjižnice.


Slika 1: Naslovna stran De elegantiis Latinae linguae (foto Sonja Svoljšak)  

Po očetovi smrti se je Janez Krstnik zapletel še v številne lastniško-nasledstvene pravde. Uspelo mu je dobiti 10.000 forintov odškodnine, vendar je ob reviziji razsodbe v dvorni pisarni in na komori nastopal tako »neviteško«, da so mu vzeli plemiški naziv. Kasneje se je menda »klatil po svetu« ter živel od občasne vladne in škofijske podpore.


Slika 2: Backgammon kot del hrbtne platnice (foto Sonja Svoljšak)  

Po vsem tem sodeč tako sploh ni presenetljivo, da si je človek, katerega življenje je v veliki meri zaznamovala avaritia, omislil svojevrstno popotno različico priljubljenega pripomočka za hazardiranje. Še več, videti je, kot da sta se v tej Seebachovi knjigi zelo nazorno združili njegova strast do denarja in branja. Čeprav je backgammon lahko čisto nedolžno razvedrilo za krajšanje časa, pa ga je tako kot številen druge igre mogoče igrati tudi za denar. To se je vsekakor pogosto dogajalo in Janez Krstnik Seebach pri tem zagotovo ni bil izjema.  »Pregrešni« backgammon je bil od svojega prodora v Evropo v 11. stoletju kot igra za denar tudi mnogokrat prepovedan. Prvi znani dekret s prepovedjo je leta 1254 izdal Ludvik IX. sveti, sledile pa so številni drugi, ki so prihajali iz različnih vladnih in cerkvenih vrhov.  Malo verjetno je, da so prepovedi tudi v resnici zalegle – nenazadnje je bilo mogoče svojo nečedno dejavnost opravljati tudi na skrivaj ali pa jo »preobleči« v nekaj mnogo bolj sprejemljivega in plemenitega,  tako kot je to storil Janez Krstnik Seebach s svojim nekoliko »prirejenim« Lorenzom Vallo.  

Literatura/viri

»Slovenski biografski leksikon« (Seebach, Peter). Uporabljeno 14.5.2014. http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:sbl/VIEW/.

Stefan, Konrad. Zgodovina C. kr. študijske knjižnice v Ljubljani. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica; Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, 2009.

Valla, Lorenzo. De elegantiis Latinae linguae. Parisiis: sub Pelicano, Leone Arge[n]teo, et tribus luciis a fratribus de Marnef et Ioanne paruo, et ipso Ascensio, [1509].

»Wikipedia« (Backgammon). Uporabljeno 14.5.2014. http://en.wikipedia.org/wiki/Backgammon.


Sonja Svoljšak, Urša Kocjan, 
Narodna in univerzitetna knjižnica 

nazaj na kazalo

natisni članek


Knjižničarske novice 24 (5), str. 3-4

kolofon © 2004-2010 NUK - Vse pravice pridržane | impresum