prejšnje številke bibliografska kazala cenik kako naročiti navodila avtorjem kazalo rubrik


Oblikovanje informacijskih struktur za prihodnost
10th International Bielefeld Conference: »Shaping Future INFO-Structures: Feeding Data, Designing Information Services and Building ICT-Infrastructure for a Digital Natives’ World (Bielefeld, Nemčija, 24.—26. april 2012)

UVOD

V času od 24. do 26. aprila je v Bielefeldu potekala 10. mednarodna konferenca visokošolskih knjižnic[1]. Gre za v akademskem okolju že dobro uveljavljeno konferenco, ki jo od leta 1992 dalje organizira Univerzitetna knjižnica Bielefeld v sodelovanju z Univerzo Bielefeld. Kot referenti so na letošnji konferenci sodelovali priznani strokovnjaki iz Evrope in ZDA, pridružil pa se jim je gost iz Indonezije. V okviru spremljevalnega programa so na razstaviščnem prostoru in s predavanji svoje izdelke in storitve predstavili ponudniki informacijskih virov ter programske in strojne opreme. Obiskali smo lahko univerzitetno knjižnico in se družili na sprejemu, katerega gostitelja sta bila župan Bielefelda Detlef Helling in prorektor Univerze Bielefeld Martin Egelhaaf.

Na programu konference je bila za visokošolske knjižnice zelo aktualna tematika, tj. oblikovanje informacijskih struktur (hranjenje podatkov, načrtovanje informacijskih storitev ter gradnja IKT-infrastrukture) za prihodnost, za t. i. svet digitalnih domorodcev. Temeljno sporočilo konference je bilo spoznanje, da se v hibridnem svetu klasičnih in digitalnih informacijskih virov izgubljajo temeljne značilnosti, po katerih smo razlikovali npr. pojavne oblike dokumentov, informacije v besedilnih in drugih podatkovnih virih, knjižnične kataloge in baze podatkov, podatke o knjižničnem gradivu v lokalnih katalogih in v računalniških oblakih, klasične obiskovalce knjižnic in uporabnike njihovih virov ter storitev na daljavo, knjižničarje in uporabnike, avtorje in založnike. Smo v času, ko moramo knjižničarji prenoviti tako ponudbo informacijskih virov in podatkov kot tudi knjižnice same, torej na novo zasnovati našo dejavnost in storitve ter v prvi vrsti – spremeniti našo organiziranost.

Slika 1: Univerzitetni kampus Bielefeld

V pozdravnem govoru je Michael Höppner (direktor Univerzitetne knjižnice Bielefeld) poskušal najprej opredeliti pojem infostruktura, ki naj bi pomenil organizacijo informacij na način, ki omogoča njihovo odkrivanje in uporabo. Tako predstavljajo infostrukturo npr. kazala vsebine, bibliografije, indeksi, svetovni splet … Knjižničarji smo infostrukture gradili in upravljali že od samega nastanka knjižnic dalje, sodobna tehnologija pa nam danes omogoča ustvarjanje novih infostruktur in učinkovitejše upravljanje z njimi.

Stefan Gradmann (redni profesor na Šoli za bibliotekarsko in informacijsko znanost, Humboltova univerza, Berlin) in Birte Christensen-Dalsgaard (pomočnica ravnatelja danske nacionalne knjižnice) pa sta v uvodnih referatih izpostavila spremenjeno vlogo knjižnic v spletnem okolju, ko ni dovolj le zagotavljati dostop do podatkov in informacij, ampak je treba aktivno sodelovati v procesih njihovega agregiranja ter povezovanja odprtih podatkov, torej pri zagotavljanju dostopa do znanja in pri samem nastajanju in razširjanju znanja.

V nadaljevanju smo lahko prisluhnili predstavitvi zanimivih referatov, ki so se nanašali na naslednja tematska področja: gradnja organizacijskih struktur, sistemi za vrednotenje končnih izidov delovanja knjižnic, upravljanje publikacij v okolju prostega oziroma odprtega dostopa, organizacija in upravljanje raziskovalnih podatkov, znanstveno komuniciranje in povezovanje raziskovalnega dela, povezovanje odprtih podatkov iz različnih podatkovnih virov, semantični splet[2].

Slika 2: Vhod v osrednjo zgradbo univerze Bielefeld

GRADNJA ORGANIZACIJSKIH STRUKTUR

Anne Lipp (vodja oddelka za knjižnične storitve in informacijski sistem za znanost v okviru nemške raziskovalne skupnosti - DFG), je najprej predstavila dejavnost njenega oddelka, katerega namen je podpirati razvoj učinkovitih informacijskih storitev in informacijske infrastrukture za potrebe nemških raziskovalcev. Oddelek se ukvarja s projekti s področja licenciranja, digitalizacije, zagotavljanja prostega dostopa do izsledkov znanstvenoraziskovalne dejavnosti in gradnje virtualnega raziskovalnega okolja[3]. Nemška raziskovalna skupnost financira različne raziskovalne projekte in koordinira njihovo izvajanje, podeljuje štipendije in nagrade, promovira mlade raziskovalce, financira nakup raziskovalne opreme, podpira organizacijo znanstvenih konferenc itd. ter vzdržuje informacijski sistem s podatki o nemških raziskovalcih, raziskovalnih projektih in raziskovalnih organizacijah (GEPRIS). V letu 2012 znaša njen proračun 2,5 milijarde evrov, za razvoj informacijske infrastrukture bo letos namenila 60 milijonov evrov. Avtorica je izpostavila tudi nekaj aktualnih projektov, v katere so vključene nemške knjižnice (gradnja digitalnih repozitorijev in arhivov, digitalizacija avtorsko zaščitenih gradiv, nakup licenčnih elektronskih virov, zbiranje, organizacija in zagotavljanje dostopa do primarnih podatkov raziskav ter odprto publiciranje).

Hans Geleijnse (svetovalec za strateški razvoj univerzitetne knjižnice, Univerza Tilburg, Nizozemska) je opozoril, da bodo spremembe v uporabi knjižničnih storitev in v pričakovanjih uporabnikov, razvoj storitev računalništva v oblaku, zahteve po racionalizaciji stroškov … spodbujale znanstvene knjižnice, da izvajanje nekaterih pomembnih tradicionalnih storitev in upravljanje bibliografskih sistemov prepustijo zaupanja vrednim zunanjim organizacijam, druge pa izvajajo v partnerstvih. Za izvajanje tradicionalnih nalog bodo tako porabile manj časa in ga več namenile razvoju novih dejavnosti, npr. gradnji kakovostne raziskovalne infrastrukture in podpori e-izobraževanja. Izpostavil je primer Norveške, ki se je odločila, da preneha z razvojem lastnega bibliografskega informacijskega sistema Bybsys in bo z letom 2013 začela uporabljati OCLC storitve računalništva v oblaku. Prav tako z OCLC tesno sodeluje francoska agencija ABES (bibliografska agencija, ki upravlja vzajemni katalog francoskih znanstvenih knjižnic). Na Finskem zagotavlja delovanje in upravljanje različne programske podpore, ki jo uporabljajo knjižnice (Voyager, Metalib, SFX, EnCompass, DSpace), nacionalna knjižnica. Na Nizozemskem znanstvene knjižnice sodelujejo pri gradnji skupnega kataloga, izvajanju medknjižnične izposoje, nabavi licenčnih e-virov, gradnji infrastrukture digitalnih repozitorijev ter pri zbiranju, hranjenju in posredovanju raziskovalnih podatkov. Poročilo ameriškega sveta za univerze z naslovom »Redefining the Academic Library« (2011)[4] pa npr. poziva k še večji finančni in organizacijski centralizaciji pri nabavi informacijskih virov ter večji vključenosti visokošolskih knjižnic v konzorcije, napoveduje pa tudi še tesnejše medsebojno sodelovanje univerz pri zagotavljanju informacijskih virov in njihovi uporabi.


Slika 3: Kongresni center Bielefeld

Wolfram Neubauer (direktor univerzitetne tehniške knjižnice v Zürichu, Švica) je najprej predstavil razloge, ki so knjižnico vodili v korenito prenovo organizacijske strukture, in sicer hitre spremembe v znanosti in tehnologiji, spremenjene potrebe in navade uporabnikov, upadanje fizičnega obiska in skokovita rast uporabe elektronskih virov in storitev knjižnice na daljavo. Analiza notranjega okolja knjižnice je pokazala neprimerno razporeditev kadrovskih in finančnih virov, pomanjkanje kadrov za izvajanje sodobnih, v prihodnost usmerjenih storitev, veliko razdrobljenost in nepovezanost delovnih procesov ter slabo povezanost oddelčnih knjižnic. Temeljni cilji reorganizacije so bili: povečati učinkovitost dela, dejavnost usmeriti na potrebe nove generacije uporabnikov, knjižnico preoblikovati v digitalno knjižnico, racionalizirati in integrirati delovne postopke in vzpostaviti zanimivo ter izzivov polno delovno okolje za zaposlene. Usmeritev na digitalno knjižnico je zahtevala racionalizacijo delovnih procesov na področju upravljanja tradicionalnih informacijskih virov in njihovo postopno oddajanje zunanjim izvajalcem, zaposlene, ki so se prej ukvarjali s knjižničnim gradivom, pa so usposobili za oblikovanje metapodatkov za elektronske vire. Eden od nujnih pogojev za uresničitev ciljev je bila tudi reorganizacija knjižničnega sistema tehniške univerze, tj. njegova upravna centralizacija. Projekt reorganizacije je vključeval različne aktivnosti, npr. opredelitev strategije knjižnice, pregled nabora obstoječih proizvodov knjižnice ter njihovo grupiranje v osem skupin z vsega 34 glavnimi proizvodi (prej 135), analizo obstoječih in izdelavo novega modela procesov (oblikovanje šestih t. i. paketov delovnih procesov), izdelavo novega organigrama, strategije trajnega ohranjanja in zagotavljanja dostopa do elektronskih virov ter načrta pridobivanja in upravljanja primarnih raziskovalnih podatkov. »Digitalna knjižnica« po reorganizaciji ni več posebna enota knjižnice, knjižnica kot celota je postala digitalna knjižnica[5]

ZAKAJ MERITI VPLIV, KORISTI IN VREDNOST DEJAVNOSTI KNJIŽNIC?

Jo Richler (Svetovalna družba CIEL, Manchester, Velika Britanija), ki vodi projekt strateškega preoblikovanja največjega britanskega kolidža, tj. Kolidža Sunderland, in tudi njegovega Informacijskega in učnega centra, je opozorila, da smo ljudje spremembam naklonjeni, a le v primeru, ko jih morajo izvajati drugi. Ker pa smo v obdobju, ko je treba z manj sredstvi narediti več, moramo ponuditi drugačne in boljše storitve kot drugi, in sicer na stroškovno učinkovit način. Prav tako moramo znati izmeriti vpliv naše dejavnosti na okolje. Podatki o študijski uspešnosti slušateljev kolidža so pokazali, da tretjina vpisanih študij prekine po neuspešni prvi pisni nalogi. Izhodišče organizacijske prenove Informacijskega in učnega centra je bila domneva, da lahko njegove storitve pomembno vplivajo na končne izide kolidža oziroma na uspešnost študentov (višja prehodnost in boljši študijski izidi). Reorganizacija je vključevala tako korenite prostorske spremembe (raznolika, fleksibilna in privlačna oprema, sproščeno okolje za srečevanje in skupinsko delo, študijska mesta za individualno delo, odpravljanje številnih prepovedi itd.) kot tudi spremembe v ponudbi knjižničnih storitev (uvedba pomoči študentom pri izdelavi pisnih nalog in knjižničarjev tutorjev, spodbujanje študentov k pogovoru o njihovih učnih navadah ter priprava študijskih gradiv). Rezultati raziskave o gradivu, ki si ga izposojajo študentje in zaposleni na kolidžu, pa so odkrili, katere vire določene skupine uporabnikov ne uporabljajo ali jih uporabljajo le redko. Z izdelavo priporočilnih seznamov klasičnih in elektronskih virov za posamezna tematska področja ter izvajanjem različnih oblik informacijskega opismenjevanja, osebje knjižnice aktivno vpliva na uporabo informacijskih virov. Uvedli so tudi sistematično vrednotenje vpliva dejavnosti knjižnice na rezultate dela kolidža, ki ga ugotavljajo z različnimi raziskovalnimi metodami in izračunavanjem kazalcev uspešnosti delovanja.

Na problem zaprtosti v znanstvenem komuniciranju in pojav komercializacije znanstvenoraziskovalnega dela je v svojem prispevku opozoril Peter Weingart (zaslužni profesor sociologije na Univerzi Bielefeld). Odprtost komuniciranja v znanosti ima več pomembnih funkcij: spodbuja znanstveni skepticizem in posledično nadgradnjo obstoječih znanstvenih spoznanj, omogoča presojo kakovosti znanstvenoraziskovalnega dela in njegovih rezultatov ter primerjalno presojanje v znanosti, je tudi osnova za odločanje o razporejanju virov za znanost. Vendar pa različni dejavniki odprtost znanstvenega komuniciranja omejujejo. Izhajajo tako iz znanstvenega okolja samega kot tudi iz ekonomskega in političnega okolja, kjer smo priča profitnim interesom in poskusom podrejanja znanosti in znanja. Weingart je kot primere izpostavil sistem vrednotenja rezultatov znanstvenega dela z raznimi sistemi točkovanj namesto z ugotavljanjem njegovih dejanskih koristi in vpliva na okolje, sklepanje skrivnih pogodb med univerzami in lokalnimi firmami ter komercializacijo znanosti prek raznih javno-zasebnih projektov. Če temelji komunikacija v znanosti na profitnih interesih, dolgoročno ne moremo pričakovati njenega skupinskega učinka na rast znanja. Oviro za odprto znanstveno komuniciranje predstavlja tudi omejevanje dostopnosti znanstvenih časopisov in baz podatkov, ko je dostop do rezultatov znanstvenoraziskovalnega dela mogoč le ob plačilu. Priča smo tudi skrivanju rezultatov raziskav, financiranih na osnovi t. i. javno-zasebnih partnerstev, kar omejuje pretok informacij in odprtost znanosti. Znanstveniki seveda za svoje delo potrebujejo sredstva iz zasebnih virov, vendar bi želeli imeti tudi možnost razširjanja rezultatov raziskovanj. Weingart je opozoril še na ravnanje vlad, ki propagirajo povezovanje univerz z zasebnim sektorjem, ne pa tudi zagotavljanja odprtosti rezultatov raziskav za javno uporabo. Premalo storijo tudi na področju ukrepov za zagotavljanje odprtega dostopa do rezultatov javno financiranih raziskav. Po njegovem mnenju bi morala biti odprta komunikacija v znanosti temeljna vrednota vseh demokratičnih družb. Zavzemanje knjižničarjev za prost in odprt dostop do dosežkov znanstvenikov naj bo zato usmerjeno tudi na odločevalce v politiki, ki morajo prepoznati pomen odprte znanosti za razvoj svojih okolij.


Slika 4: Knjižničarji včeraj, danes, jutri … (vir: http://conference.ub.uni-bielefeld.de/fotos)

Alma Swan (direktorica Key Perspectives Ltd., svetovalne firme za področje znanstvenega komuniciranja in organizacijski vodja mednarodne organizacije univerz in raziskovalnih ustanov EOS[6]) je v svojem prispevku predstavila prednosti odprtega dostopa do rezultatov znanstvenoraziskovalnega dela in se vprašala, na kakšen način jih predstaviti. Pogosto namreč slišimo, da odprti dostop poveča vpliv in vrednost raziskav, vendar pa moramo vedeti tudi, kakšen je ta vpliv, kje ga lahko zaznamo ter kakšne so vrednost in koristi odprtega dostopa. V primeru raziskovalcev odprti dostop do njihovih objav poveča njihovo prepoznavnost v znanstvenem okolju, citiranost objavljenih del pa naraste kmalu po objavi. Koristi raziskovalnih institucij so v višjem ugledu in boljših možnostih za promoviranje njihove dejavnosti, visoka uporaba objav njihovih raziskovalcev in virov iz njihovih institucionalnih repozitorijev pa vplivata na njihovo uvrščanje na različnih lestvicah najboljših raziskovalnih oziroma visokošolskih ustanov[7]. Koristi odprtega dostopa za znanost in družbo so v večji vrednosti znanja zaradi njegove večje uporabe, prihranku sredstev zaradi cenejšega načina publiciranja, hitrejšemu razvoju znanosti in vidnem ekonomskem vplivu[8]. Swanova je v zaključku svoje predstavitve opozorila, da znanje, ustvarjeno v okviru univerz, ne more biti le njihova last, poskrbeti morajo, da bo postalo last celotne družbe. 


Slika 5: Udeležba na konferenci je tudi priložnost za nova prijateljstva – Nevenka Zdravkovska (Knjižnice Univerze Maryland, ZDA) in njen soprog

UPRAVLJANJE DIGITALNIH VIROV ZA ODPRTO OKOLJE

Patrick Hochstenbach (Univerzitetna knjižnica Univerze Ghent, Belgija) je predstavil projekt razvoja programskega orodja za izgradnjo nove generacije institucionalnih repozitorijev Catmandu/LibreCat, v katerem sodelujejo univerze Bielefeld, Lund in Ghent. Trenutno univerze gradijo svoje digitalne repozitorije z različnimi programskimi orodji, uporabljajo različne modele metapodatkov, hranijo različne vrste digitalnih objektov in njihovih označevalcev itd. Nova programska podpora temelji na podatkovnem formatu JSON (JavaScript Object Notation), za hranjenje in trajno ohranjanje digitalnih objektov v repozitoriju pa bo uporabljena odprtokodna programska oprema Fedora.

Jahanna McEntyre (EMBL – Evropski inštitut za bioinformatiko, Cambridge, Velika Britanija) je predstavila model povezovanja znanstvenih prispevkov s področja bioznanosti s podatki iz javno dostopnih podatkovnih virov s področja biologije, in sicer s pomočjo metode podatkovnega rudarjenja. Za študijo primera je izbrala dve bazi podatkov z viri s področja bioznanosti, tj. CiteXplore z več kot 25 milijoni izvlečkov in UK PubMed Central z 2,2 milijona člankov v celotnem besedilu, ter podatkovno bazo PDBe (Protein Data Bank Europe), ki vključuje podatke o bioloških makromolekularnih strukturah.

O novem modelu elektronskega publiciranja akademskih znanstvenih publikacij je spregovoril Eelco Ferwerda (direktor OAPEN Foundation[9], Haag, Nizozemska). Tradicionalni model publiciranja monografskih publikacij je po mnenju avtorja za visokošolske oziroma raziskovalne ustanove postal predrag, neprimeren je tudi zaradi novih načinov komuniciranja v znanosti. Nenehna rast cen serijskih publikacij sili knjižnice v vedno večjo selektivnost pri nakupu tiskanih knjig, na področju serijskih publikacij pa spodbuja »upor« zoper drago plačevanje dostopa do objav, ki so sicer rezultat javno financirane znanstvenoraziskovalne dejavnosti. In če se model odprtega e-publiciranja na področju znanstvenih revij v akademskem okolju vedno bolj uveljavlja, tega za monografske publikacije po mnenju avtorja ne moremo trditi. Še vedno prevladujeta publiciranje in distribucija tiskanih publikacij, ki sta draga tako za založnike kot kupce. Model odprtega publiciranja[10] monografskih publikacij izboljša njihovo distribucijo ter razširjanje, uporabo in vpliv znanstvenih spoznanj, hkrati pa zmanjša stroške publiciranja. OAPEN fundacija zato gradi zbirko odprto dostopnih akademskih monografij s področja humanistike in družboslovja OAPEN Library, dostopnih prek direktorija DOAB. Stroške za zagotavljanje prostega dostopa do publikacij pokrivajo financerji znanstvenoraziskovalne dejavnosti, založniki publikacij in knjižnice oziroma njihovi konzorciji.

O poslovnih modelih publiciranja na področju znanosti in tehnologije je spregovoril Heinz Weinheimer (Springer, Heilderberg, Nemčija). Pozivi k bojkotu storitev ponudnika informacijskih virov in storitev Elsevier, so očitno k razmišljanju o svojih poslovnih modelih spodbudili tudi druge ponudnike. Avtor je tako na začetku predstavitve opozoril, da gradnja obsežnih baz podatkov terja velika finančna vlaganja tako v informacijsko tehnologijo kot tudi v ustrezno usposobljene kadre. Zmanjševanje proračunov knjižnic pa na drugi strani postavlja pod vprašaj obstoječe modele plačevanja naročnin za dostop do publikacij. Weinheimer je poudaril, da so sicer potrebni sprememb, ne bo pa mogoče naročnin ali drugih oblik pokrivanja stroškov ponudnikov baz podatkov v celoti odpraviti. Alternativa bi lahko bili modeli odprtega publiciranja, ko stroške objave pokrije avtor publikacije ali njegova ustanova.

ZAGOTAVLJANJE IN DOSTOPNOST RAZISKOVALNIH PODATKOV

Podatki, zbrani oziroma ustvarjeni v procesu znanstvenoraziskovalnega dela, imajo vedno večjo vrednost in vedno več se jih nahaja v virtualnem okolju, upravljanje podatkov (informatika) pa postaja tako pomembno kot nekoč obvladovanje statistike, je opozoril William K. Michener (profesor na Univerzi Nove Mehike, ZDA in projektni vodja organizacije DataONE). Na nekaterih znanstvenih področjih (npr. vede o Zemlji in biološke vede) se v raziskovalnem procesu kopičijo milijoni podatkov, ki tako v procesu zbiranja, kot tudi hranjenja in zagotavljanja dostopnosti terjajo ustrezno informacijsko infrastrukturo in orodja za upravljanje, ohranjanje in analiziranje. Tudi knjižnice prevzemajo novo vlogo, postajajo digitalne knjižnice in novodobni repozitoriji znanja, informacij in podatkov. Avtor je predstavil delovanje organizacije DataONE (Data Observation Network for Earth), ki zagotavlja infrastrukturo (distribuirano omrežje podatkovnih centrov) in orodja za upravljanje podatkov s področja okoljskih ved. Eno od orodij, ki so jih razvili, je orodje za načrtovanje upravljanja raziskovalnih podatkov DMPTool (Data Management Plan), ki je prosto dostopno in zahteva le registracijo uporabnika. Opozorili bi še na vmesnik za iskanje podatkov ONEMercury in različno programsko podporo, npr. Quantum GIS (QGIS), tj. odprtokodna programska oprema za geografski informacijski sistem.

Tudi v evropskem prostoru potekajo prizadevanja za izgradnjo skupnih informacijskih infrastruktur za zbiranje, hranjenje in distribucijo raziskovalnih podatkov. Daan Broeder (Institut Maxa Plancka za psiholingvistiko, Nijmegen, Nizozemska) je omenil nekaj tovrstnih projektov, npr. CLARIN (jezikoslovje), EPOS (vede o Zemlji), ESO (astronomija), ESA (raziskave vesolja), EBI (bioinformatika), CERN (jedrske raziskave)[11], ELIXIR (biološke vede), ESS (Emergency Support System) …, ki pa v prvi vrsti služijo potrebam posameznih znanstvenih ved ali skupin uporabnikov. In kako zagotoviti kompatibilnost in povezljivost posameznih informacijskih sistemov ter omogočiti in pospešiti interdisciplinarnost v znanstvenem raziskovanju? Odgovore na vprašanje naj bi dal triletni evropski projekt EUDAT (European Data Infrastructure), v katerem sodeluje 25 partnerjev iz 13 držav. Ob zaključku projekta naj bi bila vzpostavljena infrastruktura, ki bo zagotovila povezanost evropskih repozitorijev raziskovalnih podatkov ter ponudila orodja za njihovo zbiranje, upravljanje in uporabo.

Jan Brase (vodja agencije za DOI registracijo raziskovalnih podatkov, Nemška nacionalna knjižnica za znanost in tehnologijo, Hanover) je predstavil dejavnost mednarodnega konzorcija DataCite, v katerem sodeluje 16 partnerjev iz 12 držav. Cilj organizacije je raziskovalcem olajšati pridobivanje in uporabo raziskovalnih podatkov ter njihovo standardizirano citiranje kot individualnih informacijskih objektov. Pri tem je pomembna oprema naborov podatkov z enotnim označevalcem informacijskih objektov. Do zdaj je bilo z označevalcem DOI (Digital Object Identifier) opremljenih že več kot 1,3 milijona naborov raziskovalnih podatkov ter tako omogočeno njihovo enotno citiranje, dostopnost prek citatov v znanstvenih prispevkih in tudi merjenje njihove uporabe.

Model povezovanja bibliografskih podatkov z raziskovalnimi podatki sta predstavila Christian Hänger (Univerzitetna knjižnica Mannheim, Nemčija) in Brigitte Mathiak (GESIS – Leibnizov inštitut za družbene vede, Köln, Nemčija). Tradicionalno so bibliografski in raziskovalni podatki hranjeni v ločenih informacijskih sistemih, med njimi pa niso vzpostavljene povezave. Iskanje in pridobivanje virov za raziskovalno delo je zato za raziskovalce oteženo in časovno zamudno, že obstoječi raziskovalni podatki pa premalo izkoriščeni. V skupnem projektu, financiranem s strani Nemške raziskovalne skupnosti[12], Leibnizov inštitut za družbene vede in Univerza Meinheim razvijata programsko podporo za povezovanje raziskovalnih podatkov inštituta z bibliografskimi zapisi v online knjižničnem katalogu Primo. Omenimo še, da v obeh institucijah razvijajo tudi programsko podporo za avtomatsko označevanje vsebine dokumentov.


Slika 6: Avtomatsko označevanja vsebine dokumentov - bo knjižničarja nadomestil računalnik?

Programski sklop je slikovito zaokrožila Anne Trefethen (direktorica e-raziskovalnega centra na Univerzi Oxford, Velika Britanija) z referatom »Utopljeni v podatkih?«, v katerem je navedla različne ocene o količinah podatkov, ki nas obdajajo v virtualnem okolju. Na Facebooku naj bi se vsak mesec pojavilo 30 milijard različnih novih vsebin. Ameriška Kongresna knjižnica je aprila 2011 hranila skupaj 235 terabajtov podatkov – vendar pa naj bi v 15-ih od 17-ih sektorjev ameriškega gospodarstva posamezna firma v povprečju hranila precej več podatkov kot Kongresna knjižnica. V prihodnje bo količina podatkov na svetovnem nivoju vrtoglavo naraščala, po nekaterih ocenah npr. na področju trgovine in dejavnosti posameznikov kar za 40 % letno. Tudi na področju znanosti količina podatkov strmo narašča, kajti sodobna tehnologija omogoča natančno merjenje različnih naravnih in umetno povzročenih znanstvenih fenomenov, pri katerih se generira več petabajtov podatkov. Podatki omogočajo nova znanstvena odkritja, znanost je prešla v obdobje t. i. četrte znanstvene paradigme. Prehajamo torej v okolje podatkovno intenzivne e-znanosti, v svet, kjer bodo vsi raziskovalni podatki medsebojno povezani in kjer bo znanstvena skupnost uporabljala skupne e-infrastrukture in storitve računalništva v oblaku.

STORITVE RAČUNALNIŠTVA V OBLAKU IN KNJIŽNICE


Marc van der Berg (direktor področja knjižničnih in informacijskih storitev na Univerzi Tilburg, Nizozemska) nas je opomnil, da v svojem vsakdanjem življenju in pri delu že uporabljamo storitve računalništva v oblaku, pa se mogoče tega niti ne zavedamo. Med najbolj znanimi brezplačnimi storitvami računalništva v oblaku so družbena omrežja (npr. Facebook in Twitter), spletne e-poštne storitve (npr. Gmail in Hotmail), spletna mesta za deljenje slik (npr. Flickr) in video posnetkov (npr. YouTube in Netflix), spletna mesta za shranjevanje podatkov (npr. DropBox), spletne pisarne (npr. Google Docs in MS Office Web Apps), spletne konference (npr. MS Office Live Meeting), spletne dražbe (npr. eBay) itn. Računalništvo v oblaku nam omogoča uporabo računalniške infrastrukture, platform in aplikacij. Njihovo uporabo najamemo na strežnikih, ki sestavljajo računalniški oblak. In zakaj bi storitve računalništva v oblaku uporabljale knjižnice? Avtor je izpostavil, da ne le zaradi ekonomskih (nižji stroški) in kadrovskih (pomanjkanje računalničarjev in informatikov v knjižnicah) razlogov, ampak tudi zaradi potrebe po povezovanju knjižnic pri izvajanju in ponudbi storitev. Predstavil je vrste računalniških oblakov, njihove prednosti in slabosti za knjižnice, ter opozoril, na kaj naj bodo knjižnice pozorne, preden se odločijo uporabljati storitve računalništva v oblaku. Univerzitetna knjižnica Univerze Tilburg je informacijsko podporo za svojo dejavnost že preselila v računalniški oblak in uporablja storitve OCLC (tj. integrirani knjižnični sistem WMS - WorldShare Management Services).

KNJIŽNICE V PROCESIH ZNANSTVENEGA KOMUNICIRANJA IN RAZISKOVANJA

Programsko podporo Mendeley sta predstavila Jan Reichelt (Mendeley Ltd., London, Velika Britanija) in David Main (SWETS, Lisse, Nizozemska). Gre za odlično, prosto dostopno[13] spletno orodje za upravljanje raziskovalnih projektov (izdelava načrta raziskave, iskanje informacijskih virov, organizacija raziskovalnega dela, pisanje raziskovalnega poročila, razširjanje in ocenjevanje rezultatov raziskovalnega dela), shranjevanje raziskovalnih podatkov v računalniškem oblaku, iskanje partnerjev ter sodelovanje pri izvajanju raziskav. Mendeley predstavlja največjo svetovno platformo oziroma družbeno omrežje za sodelovanje na področju raziskovalnega dela. Beleži 1,8 milijona uporabnikov, ki so do zdaj v bazo rezultatov raziskav prispevali že prek 260 milijonov dokumentov. V omrežju sodeluje tudi 1200 strokovnjakov z različnih strokovnih področij, ki nudijo raziskovalcem brezplačno pomoč in nasvete. Avtorja sta opozorila, da lahko orodje Mendeley pri svojem delu uporabljajo tudi knjižnice in z njegovo pomočjo dokažejo dodano vrednost, ki jo ustvarjajo za raziskovalno okolje. Servis MIE (Mendeley Institutional Edition)[14] jim pomaga ugotoviti, kdo so njihovi potencialni uporabniki – raziskovalci, katere revije in ostale publikacije najpogosteje uporabljajo raziskovalci iz njihovih matičnih ustanov, s katerimi informacijskimi viri morajo dopolniti svoje knjižnične zbirke, omogoča jim pregled nad produktivnostjo raziskovalcev in odmevnostjo njihovih objav, odkrivajo lahko omrežja raziskovalcev ipd., na voljo pa so tudi navodila za promocijo orodja Mendeley med raziskovalci. Zelo uporabna je tudi podpora za citiranje dokumentov v skladu z različnimi standardi citiranja[15].

Na konferenci je sodeloval tudi referent iz Indonezije Aditya Nugraha, vodja knjižnice zasebne Krščanske univerze Petra v Surabayi in pobudnik mnogih projektov, ki jih razvijajo v okviru digitalne knjižnice (npr. gradnja digitalnih zbirk visokošolskih del - Digital Theses, kulturne dediščine - Surabaya Memory, umetniških del - Petra@rt Gallery in domoznanskih virov Desa Informasi). Nugraha je povedal, da njihova knjižnica nenehno išče nove poti za komuniciranje s študenti, ki pripadajo generaciji t. i. digitalnih domorodcev, z zbiranjem in ponudbo digitalnih vsebin ter ustvarjanjem lastnih pa si v akademskem okolju utrjuje vlogo in položaj. Posebej je izpostavil, da današnja generacija ponujenih virov in storitev ne želi le pasivno uporabljati, ampak hoče dejavno sodelovati pri njihovem ustvarjanju.

Univerzitetne knjižnice se pogosto znajdejo v situaciji, ko so glede ponudbe in razvoja storitev pričakovanja njihovih matičnih ustanov drugačna kot ideje in načrti knjižničarjev ali pa materialne zmožnosti knjižnic. Heiner Stuckenschmidt (profesor računalništva, vodja raziskovalne skupine za področje umetne inteligence in direktor za področje informacijske tehnologije[16] na Univerzi Mannheim, Nemčija) je povedal, da se tudi v primeru knjižnice Univerze Mannheim srečujejo s številnimi novimi izzivi, in sicer na eni strani z možnostmi, ki jih pri razvoju knjižničnih storitev nudi sodobna tehnologija, ter na drugi strani z nenehnimi omejitvami finančne narave. Cene informacijskih virov so se v zadnjem desetletju povečale za 60 do 80 %, nastali so številni novi stroški (npr. stroški licenc za programsko podporo in nabavo baz podatkov), proračun knjižnice pa se je povečal le za 30 %. Od knjižnice se pričakuje, da bo z relativno nižjimi sredstvi naredila več. Če se dejavnost knjižnice ne bi usmerila na zagotavljanje infrastrukturnih pogojev za raziskovalno dejavnost univerze, bi slednja začela zmanjševati sredstva za knjižnično dejavnost (kar lahko že opažamo na univerzah, kjer se knjižnice niso pravočasno reorganizirale). Knjižnica je načrtno pristopila tudi k projektu povečanja učinkovitosti dela, in sicer s postopno centralizacijo izvajanja storitev, z uvajanjem novih tehnologij in usmeritvijo na digitalne storitve, z vključevanjem uporabnikov v izvajanje storitev, s širitvijo sodelovanja z drugimi univerzitetnimi knjižnicami oziroma univerzami ter s skrbjo za strokovno izpopolnjevanje in motiviranje zaposlenih. V nadaljevanju je avtor predstavil nekaj projektov knjižnice, ki jih slednja izvaja na osnovi rezultatov temeljitih predhodnih raziskav.

Zaradi naraščanja izdatkov za nabavo informacijskih virov je bil prvi izziv zaposlenih v knjižnici uvedba strateškega načrtovanja na področju nabavne politike. Podatke za odločanje pridobivajo z analiziranjem ustreznosti obstoječe knjižnične zbirke glede na potrebe uporabnikov, nabava novih informacijskih virov pa temelji tudi na sodelovanju uporabnikov, ki prek spletnega obrazca ovrednotijo pomen posameznih virov za njihovo delo. Knjižnično zbirko analizirajo tudi z vidika pokritosti posameznih vsebinskih področij, pri čemer uporabljajo tehnologije semantičnega spleta in metodo primerjanja pričakovanj uporabnikov glede vsebine zbirke z dejansko strukturo zbirke. Stroške dela je knjižnica zmanjšala z uspešno izvedenim projektom uvedbe avtomatskega označevanja vsebine dokumentov[17], vsebinsko označevanje dokumentov pa omogočila tudi uporabnikom. Nenehno išče tudi t. i. tržne niše. Tako je že vzpostavila storitev povezovanja odprtih podatkov, poseben izziv pa ji predstavlja projekt povezovanja publikacij oziroma njihovih sestavnih delov (npr. člankov) z raziskovalnimi podatki – InFoLiS.

Wolfgang Nejdl, Claudia Firan in Mihai Georgescu (Raziskovalni center L3S, Univerza Hanover, Nemčija) so predstavili projekt FreeSearch, v okviru katerega razvijajo nove metode za enostavno iskanje znanstvenih publikacij po knjižničnih katalogih, ki od uporabnikov ne zahtevajo natančnejšega poznavanja metapodatkovnih shem posameznih katalogov[18]. Razvili so tudi algoritem za odkrivanje dvojnic dokumentov. V rezultatih iskanja so dvojnice grupirane v ločene sezname virov, uporabniku se izpiše na ekran le prvi dokument s seznama, lahko pa si ogleda tudi ostale in posamezni dokument označi kot dvojnico oziroma kot ne-dvojnico.

NADGRADNJA KNJIŽNIČNIH STORITEV: POVEZOVANJE ODPRTIH PODATKOV IN UPORABA TEHNOLOGIJ SEMANTIČNEGA SPLETA

O izzivih, ki jih za knjižnice predstavljajo tehnologije semantičnega spleta (splet 3.0), ki ni več le splet dokumentov ampak splet povezanih podatkov in opredeljenih odnosov med njimi, je spregovoril Klaus Tochtermann (direktor Nemške nacionalne knjižnice za ekonomijo v Kielu in Hamburgu ter profesor na Univerzi Kiel, Nemčija). Uporaba semantičnih tehnologij izboljša rezultate iskanja informacij, kajti iskanje ni usmerjeno le na dokumente same ampak na njihovo semantično predstavitev, odpira pa tudi nove možnosti na področju upravljanja raziskovalnih podatkov. Nemška nacionalna knjižnica za ekonomijo (ZBW) je prva nemška knjižnica, v okviru katere deluje mednarodna raziskovalna skupina, ki se ukvarja s semantičnim spletom in upravljanjem raziskovalnih podatkov ter z uporabo semantičnih tehnologij razvija nove knjižnične storitve. Kot primer nove knjižnične storitve za znanstvenoraziskovalno okolje je avtor izpostavil povezovanje podatkov v digitalnem repozitoriju, ki ga za področje ekonomije gradi njihova knjižnica, s podatki v drugih (odprtih) repozitorijih. Kot odgovor na iskalno zahtevo uporabnik ne dobi le nabora relevantnih dokumentov, ki so hranjeni v repozitoriju, ampak tudi podatke o semantično sorodnih dokumentih v drugih repozitorijih.


Slika 7: Primer grafikona oblaka povezanih odprtih podatkov (vir: Richard Cyganiak in Anja Jentzsch, Linking Open Data cloud diagram. Dostopno na: http://lod-cloud.net

Silke Schomburg in Adrian Pohl (HBZ, Bibliotekarski center za visokošolske knjižnice zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija, Köln, Nemčija) sta najprej opozorila, da je predpogoj za povezovanje podatkov na spletu njihova odprtost[19] in uporaba standardiziranih tehnoloških rešitev[20]. S standardizacijo spletnih tehnologij in spodbujanjem razvoja kakovostnih standardov, med njimi tudi za področje semantičnega spleta (spleta povezanih podatkov), se ukvarja Mednarodni konzorcij W3C (World Wide Web Consortium). Center HBZ je član konzorcija in se od leta 2009 aktivno vključuje v projekte povezovanja odprtih podatkov. Eden od tovrstnih projektov je razvoj storitve povezanih (odprtih) bibliografskih podatkov lobid.org. Avtorja sta izpostavila pomen odprtega dostopa do knjižničnih katalogov, ki so financirani iz javnih sredstev, za katerega se zavzema tudi bibliotekarski center HBZ. K projektu je pristopilo že skoraj trideset knjižnic dežele Severno Porenje-Vestfalija in v odprti dostop ponudilo več kot deset milijonov bibliografskih zapisov iz svojih katalogov. Konverzijo bibliografskih podatkov v povezane odprte podatke izvaja HBZ[21]. Omeniti velja še projekt culturegraph, ki ga HBZ izvaja v sodelovanju z Nemško nacionalno knjižnico. Gre za izgradnjo odprte platforme za povezovanje raziskovalnih podatkov, pomembnih za ustanove s področja kulture.

Programski sklop je s svojim prispevkom »Od povezanih podatkov do povezane znanosti« zaokrožil Philipp Cimiano (profesor za področje računalniške znanosti in vodja računalniške skupine za semantiko na Univerzi Bielefeld[22]). Po njegovem mnenju je, kljub vseprisotni paradigmi o nujnosti odprto dostopnih in povezanih podatkov, v primeru izvirnih raziskovalnih podatkov še veliko strokovnih področij, kjer podatki niso javno dostopni in ni poskrbljeno za njihovo trajno hranjenje. Svetovni splet je ponudil znanstvenikom nove možnosti za sodelovanje, semantični splet ga nadgrajuje in jim omogoča nove načine znanstvenega publiciranja ter povezovanja v znanosti. Cimiano je najprej predstavil koristi, ki jih za znanost prinaša gradnja sistemov povezanih raziskovalnih podatkov, nato pa še projekt njegove raziskovalne skupine, ki je želela razviti metodologijo in priporočila za objavljanje raziskovalnih podatkov kot odprtih in povezanih podatkov. Praksa namreč kaže, da se raziskovalci pri tem najpogosteje srečujejo s preprekami tehnološke narave. V projekt so vključili dva raziskovalca z Univerze Bielefeld, ki sta bila pripravljena rezultate njunih eksperimentalnih raziskav (s področja kemije oziroma biologije) objaviti kot povezane odprte podatke. Avtor je posebej poudaril, da so v okviru metodologije, ki so jo oblikovali, posebno pozornost namenili vlogi skrbnika raziskovalnih podatkov (ang. data curator). Slednji mora znati uporabljati tehnologije povezanih podatkov in pri delu tesno sodelovati z raziskovalci. Svojo predstavitev je Cimiano zaključil z mislijo, da morajo znanstvene knjižnice čim prej prepoznati svojo vlogo v okolju povezane znanosti in obstoječe storitve razširiti tudi na področje skrbništva raziskovalnih podatkov in njihovega povezovanja s pomočjo tehnologij spleta 3.0.

UNIVERZITETNA KNJIŽNICA BIELEFELD

V okviru konference je bil organiziran tudi vodeni ogled Univerzitetne knjižnice Bielefeld[23]. Knjižnica je organizirana po anglosaškem modelu univerzitetnih knjižnic – Univerza Bielefeld ima samo eno knjižnico, kar predstavlja v nemškem visokošolskem okolju, za katerega so značilni upravno decentralizirani univerzitetni knjižnični sistemi, še vedno redkost. Z izgradnjo univerzitetnega kampusa sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja (1967.) je univerza ves pedagoški proces, ki je prej potekal po prostorsko ločenih visokošolskih ustanovah, preselila na eno mesto. Univerzitetni knjižnici je namenila osrednjo zgradbo v kampusu in tako tudi simbolno potrdila, da knjižnica predstavlja t. i. srce univerze.


Slika 8: Prve informacije o knjižnici … (vir: http://conference.ub.uni-bielefeld.de/fotos/ )

Knjižnične zbirke, čitalniška mesta in prostori za knjižnično osebje so umeščeni v prvo nadstropje zgradbe, nad knjižnico pa se nahajajo seminarski prostori in delovni prostori pedagoškega osebja. Več kot dvo milijonska knjižnična zbirka je prostorsko razvrščena po dvaindvajsetih specializiranih knjižničnih oddelkih, ki pokrivajo študijska in raziskovalna področja univerze.

Slika 9: Tloris Univerzitetne knjižnice Bielefeld

V procesih pridobivanja informacijskih virov, izdelave lastnih informacijskih proizvodov in pri izvajanju informacijske dejavnosti ter informacijskega opismenjevanja imajo pomembno vlogo informacijski specialisti za posamezna strokovna področja[24] (12 zaposlenih), s korenito prenovo organizacijske strukture knjižnice[25] pa so dosegli integracijo delovnih procesov t. i. tradicionalne in digitalne knjižnice.


S lika 10: Notranjost osrednje zgradbe univerze – v prvem nadstropju so prostori knjižnice

Večina gradiva (95 %) je postavljenega v prosti pristop, v zaprtem skladišču je le gradivo, po katerem je manjše povpraševanje. Čas odprtosti knjižnice je prilagojen študentom, med tednom od 8.00 do 1.00 zjutraj in med vikendi ter prazniki od 9.00 do 22.00. Odprta je 111 ur tedensko, 353 dni letno. Knjižnični fond obsega 2,2 milijona enot, knjižnica zagotavlja dostop do 4.000 naročenih baz podatkov in 10.000 licenčnih naslovov elektronskih časopisov, naroča 4.400 naslovov tiskanih časopisov. Z digitalizacijo redkega in dragocenega gradiva iz lastne knjižnične zbirke omogoča uporabnikom dostop do gradiva, ki je v fizični obliki omejeno dostopno[26]. Uporabnikom je na voljo 2050 čitalniških mest s 165 računalniškimi postajami, 16 učilnic za skupinsko delo (štiri s SMART tablami) ter dva diskusijska prostora.

 
Slika 11: Gradivo je uporabnikom na voljo v prostem pristopu 

Knjižnica ima registriranih 33.000 članov[27], ki jo letno obiščejo prek 1,7 milijon krat, (povprečno knjižnico tedensko obišče 34.000 obiskovalcev) in opravijo več kot 1,3 milijona izposoj in rezervacij gradiva. Letno knjižnica izvede 500 izobraževanj, katerih se udeleži prek 9000 uporabnikov. Pohvali se lahko s podatkom, da po oceni nemškega Centra za vrednotenje visokošolskih ustanov (CHE) zaseda drugo mesto med nemškimi univerzitetnimi knjižnicami. Odprta je za javnost in s svojo zbirko ter storitvami dopolnjuje ponudbo splošnih knjižnic v mestu.


Slika 12: V knjižnici je več kot 2000 čitalniških mest

Univerzitetna knjižnica Bielefeld je že vse od ustanovitve dalje nosilka razvoja novih elektronskih storitev in programskih orodij za avtomatizacijo poslovanja knjižnic in zagotavljanje elektronskih virov in storitev. S sodelovanjem v raziskovalnih projektih razvija nova orodja in sisteme, s katerimi izboljšuje dostop do elektronskih virov, v partnerstvu z različnimi komercialnimi ponudniki pa razvija programsko podporo za potrebe visokošolskih knjižnic. Ob tem moramo izpostaviti tudi vsestransko podporo, ki jo je deležna s strani Bibliotekarskega centra za visokošolske knjižnice zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija.

  
Slika 13: Ob vstopu v posamezno oddelčno knjižnico je mesto informatorja


Leta 1977 je knjižnica uvedla prvi nemški online sistem katalogizacije (IBASE), leta 1993 sistem za posredovanje dokumentov JASON ter leta 1995 udejanila prvi nemški knjižnični projekt elektronskega kooperativnega sistema za posredovanje dokumentov (IBIS). Z digitalizacijo knjižnične zbirke in ponudbo digitalnih zbirk prek interneta je začela leta 1997, leto kasneje je razvila sistem za online naročanje člankov iz periodičnih publikacij knjižnic zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija, in sicer na osnovi konzorcijskih dogovorov z založniki, v obdobju 1988-2000 pa je vzpostavila Digitalno knjižnico Severnega Porenja-Vestfalije. Sistem za elektronsko izobraževanje je knjižnica vzpostavila leta 2002, leto kasneje sistem za elektronsko publiciranje, leta 2003 pa je uvedla iskalno orodje BASE (Bielefeld Academic Search Engine). Institucionalni repozitorij znanstvenih publikacij univerze (BiPrints) je vzpostavila leta 2006 in ga v okviru projekta DRIVER vključila v evropsko mrežo repozitorijev univerz oziroma raziskovalnih organizacij[28]. Do znanstvenih publikacij univerze je zagotovljen odprti dostop. Omembe vreden je tudi projekt, ki ga je knjižnica izvedla v sodelovanju z Univerzitetno knjižnico Heidelberg leta 2009, in sicer migracijo knjižničnega kataloga v novo tehnološko okolje, ki je omogočilo uvedbo novega iskalnika ter uporabo orodij spleta 2.02[29]. Sistem za elektronsko publiciranje (PUB) je v sodelovanju z univerzama v Lundu in Ghentu nadgradila, njegova namestitev v akademsko okolje pa je pomenila začetek korenite modernizacije procesa raziskovalne dejavnosti univerze. Pomemben dosežek je knjižnica dosegla tudi na področju upravljanja zbirke tiskanih virov – v minulem letu je namreč uvedla RFID tehnologijo ter namestila samopostrežne naprave za izposojo in vračanje gradiva. Začudeni smo bili ob pojasnilu knjižničarke, ki nas je vodila skozi knjižnico, in sicer da avtomatske izposoje in vračanja gradiva ne spodbujajo. Ljubše jim je, da se uporabnik zaustavi ob informacijskem pultu. Neposredna komunikacija knjižničarjev z uporabniki pripomore k njihovi dobri medsebojni povezanosti, omogoča stalno spremljanje želja in pričakovanj uporabnikov ter njihovo neposredno informiranje o virih in storitvah knjižnice.

Slika 14: Med knjižnimi policami je tudi prostor za sprostitev in počitek

ZAKLJUČNE MISLI

Konference v Bielefeldu sem se imela priložnost udeležiti že tretjič. Je prostor, kjer dobiš veliko novih informacij, znanj ter idej in stkeš nova poznanstva. Udeležbo bi priporočila vsakemu visokošolskemu knjižničarju. A tudi tokrat sem si ob predstavitvah številnih novosti, ki jih uvajajo v svoje storitve najboljše evropske in ameriške univerzitetne knjižnice, zastavljala vprašanja, kot so: V kolikšni meri uspemo razvoju tujih knjižnic slediti v slovenskem visokošolskem knjižničarstvu? Katere strokovne teme »žulijo« nas in o čem razpravljajo visokošolski knjižničarji v tujini? Lahko organiziranost in učinkovitost našega visokošolskega knjižničarstva primerjamo s stanjem v tujini? So naše visokošolske knjižnice integralni del znanstveno raziskovalnega procesa visokošolskih zavodov? Zaposlujejo kadre, ki se bodo sposobni spopadati z izzivi novih tehnologij, npr. tehnologij semantičnega spleta? Lahko primerjamo vlaganja tujih univerz v razvoj knjižnične infrastrukture z vlaganji slovenskih visokošolskih zavodov (tudi samostojnih)?

Ob pisanju poročila sem za številne angleške izraze iskala poimenovanje v slovenskem jeziku – hvala Janezu za blog Bibliotekarska terminologija. Natančneje sem se morala spoznati tudi z njihovo vsebino – Digitalna knjižnica Slovenije in Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru sta mi ponudili iskane odgovore.

Udeležbo na konferenci mi je omogočila Narodna in univerzitetna knjižnica.

 
Melita Ambrožič
Narodna in univerzitetna knjižnica

[1] Glej: http://conference.ub.uni-bielefeld.de/index.htm.
[2] Izvlečki, prosojnice in zvočni posnetki predstavitev referatov so dostopni na: http://conference.ub.uni-bielefeld.de/programme/.
[3] Glej več: http://www.dfg.de/forschungsfoerderung/wissenschaftliche_infrastruktur/lis/download/allianz_initiative_digital_information_en.pdf.
[4] Dostopno na: http://www.educationadvisoryboard.com/pdf/23634-EAB-Redefining-the-Academic-Library.pdf.
[5] Nova organizacijska struktura knjižnice: http://www.library.ethz.ch/en/About-us/Organization.
[6] Organizacija Enabling Open Scholarship se zavzema za odprti dostop do rezultatov znanstvenoraziskovalne dejavnosti.
[7] Primer lestvice, ki temelji na prisotnosti univerz v spletnem okolju, je Ranking Web of World Universities (Glej več: http://www.webometrics.info/top12000.asp). Med evropskimi univerzami je ljubljanska na 13-tem mestu. Vpliva dejavnosti njenih knjižnic na tako visoko uvrstitev žal še nismo poskušali izmeriti.
[8] Avtorica je kot primer navedla projekt HUGO (Human Genome Project), v katerega je ameriška vlada investirala 3,8 milijarde USD, ocenjena povrnitev vloženih sredstev pa znaša 796 milijard USD (vsak v projekt vloženi USD je za ameriško gospodarstvo ustvaril 141 USD vrednosti).
[9] OAPEN (neodvisna) fundacija skrbi za zagotavljanje odprtega dostopa do knjig s področja humanistike in družboslovja. Mreža OAPEN je bila sicer vzpostavljena leta 2008 v okviru evropskega projekta OAPEN (Open Access Publishing in European Networks).
[10] Več o poslovnem modelu odprtega publiciranja v akademskem okolju najdemo v publikaciji: Knowledge Exchange Briefing Paper Open Access Business Models for Research Funders and Universities 2011 .
[11] Organizacija CERN je znana tudi kot »rojstni kraj« svetovnega spleta (WWW).
[12] Informacije o projektu so dostopne na: http://www.bib.uni-mannheim.de/1158.html?&L=1.
[13] Registracija za uporabnike je možna na naslovu: http://www.mendeley.com/.
[14] Servis, namenjen akademskemu okolju, je bil razvit v sodelovanju s ponudnikom informacijskih virov SWETS. Knjižnicam omogoča vpogled v delo raziskovalcev in pomaga oblikovati ponudbo storitev zanje.
[15] Glej: http://www.mendeley.com/citationstyles/.
[16] Stuckenschmidt je funkcijo direktorja za področje informacijske tehnologije (v angleščini je uveljavljen izraz Chief Information Officer – CIO) prevzel leta 2010 in je odgovoren za strateško načrtovanje ter organizacijo storitev univerzitetne knjižnice in računalniškega centra.
[17] Avtor je poudaril, da analize kažejo, da so rezultati iskanja v primeru avtomatske vsebinske obdelave dokumentov celo boljši, kot če vsebinsko obdelavo opravijo knjižničarji.
[18] Značilnosti iskalnega orodja so podrobneje predstavljene v prispevku: Claudiu S. Firan, Wolfgang Nejdl, Mihai Georgescu in Yinyun Sun. FreeSearch – Literature Search in a Natural Way. Dostopno na: http://server1.isearch-it-solutions.net/cms/fileadmin/reports/FreeSearch.pdf.
[19] »Odprti podatki (Open Data) je filozofija in praksa v kateri so določeni podatki vsakomur svobodno dostopni, brez omejitve avtorskih (copyright), patentnih in drugih zaščit«. Vir: Franc Viktor Nekrep, Odprti podatki. Weblog LiLoLe. Dostopno na: http://lifelong.blogspot.com/2006/12/odprti-podatki.html.
[20] Glej: Tim Berners-Lee, Linked Data. Dostopno na: http://www.w3.org/DesignIssues/LinkedData.html.
[21] Glej več: https://wiki1.hbz-nrw.de/display/SEM/Recently+published+Open+Data+exports.
[22] Več o dejavnosti raziskovalne skupine: http://www.sc.cit-ec.uni-bielefeld.de/home.
[23] Več o knjižnici, njenih virih in storitvah: http://www.ub.uni-bielefeld.de/english/biblio/. Statistični podatki o knjižnici so dostopni na naslovu DBS (nemška knjižnična statistika): http://www.hbz-nrw.de/angebote/dbs/. Virtualni sprehod po knjižnici si lahko ogledate na: http://www.ub.uni-bielefeld.de/english/help/rundgang/ .
[24] Primer informacijskih portalov za posamezna strokovna področja: http://www.ub.uni-bielefeld.de/english/portals/.
[25] Obstoječe organizacijske enote knjižnice so: uprava, divizija za informacijsko tehnologijo, skupina informacijskih specialistov, služba za kadrovski in finančni menedžment, oddelek za informacijske vire ter oddelek za storitve za uporabnike. Knjižnica ima 152 zaposlenih.
[26] Dostop do digitaliziranega gradiva v celotnem besedilu je mogoč na: http://www.ub.uni-bielefeld.de/english/diglib/.
[27] Število članov v zadnji treh letih narašča.
[28] Vsebino repozitorija je knjižnica v minulem letu migrirala v okolje PUB – Publications at University Bielefeld.
[29] Glej primer iskanja po katalogu: http://katalog.ub.uni-bielefeld.de/cgi-bin/search.cgi?fsubmit=1&kat1=freitext&var1= slovenia&op1=AND&kat2=ti&var2=&op2=AND&kat3=
aup&var3=&sess=702c754063453c8e67fcba4e7fac6b8f&sprache=ENG&art=f&opt=&pagesize=10&sort=0&vr=on
.


nazaj na kazalo

natisni članek


Knjižničarske novice 22 (8), str. 6-17

kolofon © 2004-2010 NUK - Vse pravice pridržane | impresum