prejšnje številke bibliografska kazala cenik kako naročiti navodila avtorjem kazalo rubrik


»PROST DOSTOP DO DOSEŽKOV SLOVENSKIH ZNANSTVENIKOV«
4. skupno posvetovanje sekcije za specialne in sekcije za visokošolske knjižnice Ljubljana, 27. in 28. oktobra 2010

Sekcija za specialne knjižnice in Sekcija za visokošolske knjižnice Zveze bibliotekarskih društev Slovenije sta 27. in 28. oktobra 2010 skupaj z Inštitutom za novejšo zgodovino organizirali 4. skupno strokovno posvetovanje z naslovom »Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov«. Posvetovanje je potekalo v konferenčnem in prireditvenem prostoru Garni hotela Union. Pokrovitelj posvetovanja je bila Javna agencija za raziskovalno dejavnost, podpornik posvetovanja pa Ministrstvo za kulturo. Dodatno so posvetovanje podprli trije zlati sponzorji (EIFL, EbscoHost in Proquest), pet srebrnih (Betax, Elsevier, Emerals, Wolters Kluer & Ovid in Thomson Reuters), en bronast (Zelinka in sinovi) in drugi.

Posvetovanje je odprla mag. Mirjam Kotar (Osrednja družboslovna knjižnica Jožeta Goričarja). Sledili so uvodni pozdravi predsednikov sekcij ZBDS: Igorja Zemljiča, predsednika Sekcije za specialne knjižnice in predsednice Sekcije za visokošolske knjižnice mag. Maje Božič ter predsednice krovne ZBDS dr. Melite Ambrožič. Kot predstavnik Inštituta za novejšo zgodovino je podal uvodne besede direktor inštituta dr. Damijan Guštin. Udeležence so pozdravili še dr. Ivan Rozman, podpredsednik rektorske konference RS in rektor Univerze v Mariboru, mag. Tomaž Seljak, podpredsednik Koordinacije samostojnih raziskovalnih inštitucij Slovenije in direktor IZUMa in ter dr. Franci Demšar, direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost. 

Posvetovanja so se udeležili 203 udeleženci (slika 1) iz različnih okolij, udeležba strokovnjakov iz drugih področij pa je doprinesla k pestrosti. Visokošolske knjižničarje je zastopalo 76 udeležencev (37 %) iz treh slovenskih univerz in nobenega samostojnega visokošolskega zavoda in 16 predstavnikov (8 %) Narodne in univerzitetne knjižnice. Specialnih knjižničarjev je bilo 40 (20 %). Največji delež specialnih knjižničarjev predstavljajo knjižničarji iz raziskovalnih ustanov, inštitutov (37 %), s 15-20 % sledijo javna uprava, kultura in gospodarstvo, z 10 % pa knjižničarji iz specialnih knjižnic na področju zdravstva.


Slika 1: Struktura udeležencev posvetovanja »Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov«

 
Kar četrtino udeležencev posvetovanja predstavljajo udeleženci iz neknjižničarskih vod (52 udeležencev), k temu pa lahko prištejemo še 15 predstavnikov sponzorjev (slika 2 in 3). Večino prisotnih neknjižničarjev predstavljajo raziskovalci in zaposleni na raziskovalnih ustanovah in univerzah, manjši delež pa predstavniki javnega sektorja. Posvetovanja so se udeležili tudi 3 upokojenci in 7 študentov.


Slika 2: Struktura udeležencev posvetovanja »Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov«, ki ne prihajajo iz knjižnic


Slika 3: Struktura udeležencev posvetovanja »Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov« iz drugih javnih ustanov (knjižničarji izvzeti) 


Program je bil razdeljen na 5 vsebinskih sklopov: prost dostop po svetu, posterska sekcija, prost dostop v Sloveniji, prost dostop in vrednotenje znanosti in prost dostop jutri.



Slika 4: Uvodni govornik dr. Franci Demšar in prof. dr. Ivan Rozman (foto: Igor Zemljič)

Sklop o prostem dostopu po svetu je vodil moderator mag. Stojan Pečlin. Prispevke so pripravili trije tuji avtorji, ki so nas temeljito seznanili s svojimi bogatimi izkušnjami.


Dr. Bas Savenije (Koninklijke Bibliotheek – Nizozemska nacionalna knjižnica) je pripravil prispevek z naslovom »Uveljavljanje prostega dostopa do rezultatov znanstveno-raziskovalnega dela«. V prispevku so izčrpno predstavljene osnove prostega dostopa. Opisal je tradicionalni model revije, ki je v prejšnjem desetletju z berlinsko deklaracijo prostega dostopa dobil alternativo. Raziskave kažejo, da bi lahko privarčevali 133 milijonov evrov letno, če bi bile vse objave odprtokodne. Predstavil je dve strategiji prostega dostopa: odprto dostopne revije, kar je zlata različica (gold open access) in repozitoriji kot zelena različica (green open access). Predstavil je različne ponudnike informacij in pripomočke za samoarhiviranje: ROMEO, Sparc (Scholarly Publishing and Academic Resource Coalition), EIFL net (mednarona neprofitna organizacija), OASIS (Open Access Schlary Information Sourcebook). Pomemben vir za razvoj prostega dostopa je tudi blog Petra Suberja. Predstavil je model SCOAP (Sponsorin Consortium for Open Access Publishing in Practice Physics). Omenil je tudi iniciative repozitorijev: OAIster, skupni katalog milijonov zapisov iz prosto dostopnih zbirk širom sveta, OpenDOAR (Directory of Open Access Repositories), kot uveljavljen seznam repozitorijev, Scielo (Scientific Electronic Library Online) zbirka brazilskih prosto dostopnih revij in COAR (Confederation of Open Access Repositories) s poslanstvom, da razvija standarde, globalno sodelovanje in promocijo repozitorijev. Za zaključek je dodal, da bi morale knjižnice nuditi svojim uporabnikom, brezplačno, nepreklicno, svetovno pravico do odprtega dostopa in licenco za kopiranje, uporabo, distribucijo, posredovanje in objavo dela publikacije v kakršnemkoli digitalnem mediju za kakršenkoli primer. V primeru pristojbin pa bi le-te morale biti omejene zgolj v komercialne namene.

Iryna Kuchma (eIFL.net) je v uvodu prispevka predstavila EIFL OA, ki deluje v 26 državah, s 17 odprtokodnimi mandati in 269 odprtokodnimi repozitoriji in s številnimi aktivnostmi (konference, repozitoriji, prosto dostopne revije) spodbuja knjižnice, da razširjajo idejo odprtega dostopa. V prispevku z naslovom »Prost dostop in razvijajoče se okolje znanstvene komunikacije« je poudarila smernice iz definicije prostega dostopa. Predstavila je pomembne izkušnje s tega področja: opis poslovnega modela, smernice za izdajo, načine financiranja prosto dostopne revije ter model repozitorijev. Revije v odprtem dostopu uporabljajo model financiranja, ki ne vključuje plačila za uporabnike v inštitucijah. Uporabnik lahko tako dostopa do polnega besedila in upravlja z njim povsem zastonj. Ta princip omogoča povečanje bralcev, dvig citatov in s tem rast faktorja vpliva. Ocenjujejo da je bil v letu 2009 vsak peti strokovni članek odprtodostopen. Podala je tudi nekaj priporočil za raziskovalce, menedžerje, financerje raziskovanj in knjižnice. Raziskovalci lahko objavljajo članke v prosto dostopnih revijah, jih samoarhivirajo v arhivih in repozitorijih. Menedžerji lahko uvedejo politiko prostega dostopa, vodijo proces iz revije z naročnino v prosto dostopno revijo, ustanovijo repozitorij. Financerji lahko pooblastijo, da so rezultati raziskovanj prosto dostopni. Knjižničarji lahko ustanavljajo repozitorije, pomagajo študentom in raziskovalcem pri samoarhiviranju, pomagajo objavljati prosto dostopno revijo, oblikovani prosto dostopne vire. Na koncu je podala še nekaj priporočil za nacionalne in mednarodne organizacije.

Niamh Brennan (Trinity College, Dublin, Irska) je navdušila s prispevkom »Informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti, repozitorij in nacionalni portal za prost dostop do znanstvenih objav«. Predstavila je projekt CRIS »Current Research Information System«, ki je bil razvit v deželah z močno tradicijo raziskovalnih poročil: Norveška, Nizozemska, Nemčija, Flandrija. CRIS je administrativni sistem za informacije o raziskovalnih projektih, podpornikih, in rezultatih – publikacijah (pri nas SICRIS). CERIF (Common European Research Information Format) skrbi za standardizacijo predstavitve osnovnih delov raziskovalnih informacij: ljudi, projektov in publikacij. Nacionalni CRIS sistem za Norveško se imenuje FRIDA, ki ustvarja raziskovalno okolje za dokumentacijo in shranjevanje raziskovalnih člankov, rezultatov in znanstvenih kompetenc. V Flandriji je na voljo baza FRIS, t. i. »crossroads database«. Nacionalni sistem na nizozemskem se imenuje Metis. Leta 2006 je bil ustanovljen repozitorij TARA (Trinity's Access to Research Archive). Vključuje sistem, ki je sposoben prenesti meta podatke iz repozitorija CRIS v nacionalni repozitorij. Novi irski nacionalni portal za prost dostop do irskih raziskovalnih objav se imenuje RIAN (Ireland's Open Access Research Portal) in zagotavlja enotno mesto za dostop do nacionalnih raziskovalnih publikacij in vsebuje vsebine iz institucionalnih repozitorijev 7 irskih univerz in inštituta za tehnologijo iz Dublina.

Sklop »Prost dostop v Sloveniji« sta vodila moderatorja dr. Polona Vilar (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in dr. Jure Dimec (Inštitut za biostatistiko in medicinsko informatiko, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani). V Sloveniji je tematika zelo aktualna, saj smo spremljali kar 9 predstavitev.

Prispevek z naslovom »Prost dostop in upravljanje avtorskih pravic na slovenskih univerzah« je predstavila vodja projekta Creative Commons v Sloveniji dr. Maja Bogataj Jančič (Inštitut za intelektualno lastnino). Različni režimi prostega dostopa na univerzah so:
- prvotni lastnik je univerza,
- prvotni lastnik je uporabnik,
- prvotni lastnik je uporabnik, ki se prenese na univerzo.

Pravna ureditev v Sloveniji se ravna po slovenskem avtorskem pravu, ki je zelo neživljenjski. V praksi slovenske univerze ne upravljajo s pravicami in jih ne komercializirajo, hkrati pa tudi tolerirajo takšno stanje. Glavne ovire pri odprtem dostopu so tako ravno avtorske pravice, ki niso pravilno urejene. Avtorica predlaga, da bi moralo biti deponiranje prispevkov avtorjev z univerze obvezno (pogoj za napredovanje).

Dr. Aleksander Pavko (Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani), glavni urednik revije Acta Chimica Slovenica, nam je poročal o značilnosti slovenske revije: »Acta Chimica Slovenica – slovenska znanstvena revija z največjim faktorjem vpliva«. Revija, ki se je do leta 2005 imenovala Slovenski kemijski vestnik, izhaja že 57 let. Prvič je bil faktor vpliva izračunan leta 2002. Leta 2009 je bil 0,84. Od leta 1998 je revija prosto dostopna in je vpisana v DOAJ. Revija ima zelo strogo recenzentsko politiko, več kot tretjino člankov zavrnejo. Če je članek sprejet, avtor čaka na objavo 9 mesecev. Revija je dvojezična. Glavni urednik je prispevek zaključil z informacijo, da poslujejo na robu finančnih sredstev, ki ne dovoljujejo povečanega obsega in nadaljnjega razvoja revije. Naslednji korak bi lahko bil prehod na elektronsko oddajanje prispevkov, ki pa je lahko ob potrebnem povečanju finančnih sredstev dvorezen meč.

O slovenskem repozitoriju dLib.si so nas seznanili mag. Zoran Krstulović, mag. Karmen Štular Sotošek in Daša Pokorn (Narodna in univerzitetna knjižnica) v prispevku »Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov prek portala dLib.si«. Digitalna knjižnica dLib, ki deluje pri NUK,  prek informacijskega portala za upravljanje z znanjem omogoča dostop do znanstvenih in strokovnih del domačih in tujih avtorjev z vseh tematskih področij. Digitalna knjižnica zagotavlja popolnoma neomejen dostop do knjižničnih katalogov in zbirk digitalnega gradiva, ustvarjenega v digitalni obliki in tudi digitaliziranega. To je mesto, kjer je na voljo slovenska kulturna dediščina in kjer je zasnovana zbirka visokošolskih del, ki se še vedno dopolnjujejo. Pri NUK se zavedajo problema avtorskih pravic in rešujejo vprašanja o avtorskih in sorodnih pravicah s sklepanjem dogovorov z avtorji in založniki. NUK je s svojimi nalogami na področju e-vsebin vpeta v evropski prostor: sodeluje pri razvoju Evropske knjižnice, skupnega portala evropskih nacionalnih knjižnic, in Europeane, skupnega portala celotnega kulturnega sektorja. dLib sodeluje z akademskimi in raziskovalnimi ustanovami, gospodarskimi družbami, založniki, avtorji in uporabniki. Na portalu so že uredili povezavo s sistemom COBISS. Prizadevajo si za iskanje po besedah, ki prikaže rezultate tudi v drugih samostalniških, pridevniških ali glagolskih oblikah.

Dr. Janez Štebe (Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani) je pripravil prispevek z naslovom »Arhiv družboslovnih podatkov in storitve prostega dostopa do znanstvenih podatkov v Republiki Sloveniji«. Predstavil je delovanje podatkovnega centra za področje družboslovja, Arhiva družboslovnih podatkov (ADH). ADH presoja ustreznosti podatkov za arhiv je podobna recenzijskemu postopku pri objavah člankov v strokovnih in znanstvenih revijah. Obstoj močnega podatkovnega centra, za kar si prizadeva ADH, bo zagotavljal kritično maso za ohranjanje podatkov in razvijanje strokovnega znanja za ravnanje s podatki. To bo podlaga za koordiniran nastanek novih področnih podatkovnih centrov za discipline, kjer tega še ni.

Dr. Milan Ojsteršek, mag. Janez Brezovnik in Marko Ferme (Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru) in mag. Dunja Legat (Univerzitetna knjižnica Maribor) so nas seznanili z repozitorijem Univerze v Mariboru v prispevku z naslovom »Zagotavljanje prostega dostopa do digitalnih virov na Univerzi v Mariboru«. Univerza v Mariboru želi ponuditi dostop do svojih raziskovalnih in pedagoških del, zato so septembra 2007 vzpostavili digitalno knjižnico Univerze v Mariboru (DKUM). Z DKUM želijo vzpostaviti dostop do vseh elektronskih informacijskih virov Univerze v Mariboru z ene vstopne točke. Viri so naslednji: diplomska, magistrska in doktorska dela, e-univerzitetni učbeniki, spletne izdaje znanstvenih in strokovnih revij, e-članki, poročila, elaborati itd. Sistem vključuje tudi detekcijo plagiatov. Za izdelavo statistik uporabljajo orodje Google Analytics. DKUM je sestavljena iz dveh delov: predstavitveni in knjižnični del. Kot osnovni metapodatkovnih model za zapis gradiv se uporablja nabor elementov Dublin Core ter drugi elementi, ki so potrebni za delovanje DKUM. DKUM je povezan z informacijskim sistemom COBISS in Akademskim informacijskim sistemom Univerze v Mariboru (AIPS). S COBISS-om je povezava preko protokola Z39.50, zato lahko iz njega uvozijo podatke. DKUM omogoča izmenjavo podatkov z drugimi repozitoriji, npr. digitalno knjižnico v okviru projekta DRIVER, ki omogoča iskanje po repozitoriju raziskovalnih del evropskih univerz. DKUM so registrirali še v repozitorijih Worldcat (preko tega jih indeksirajo v Google Scholar), ROAR (Registry of Open Access Repositories), Celestial, OpenDOAR in Base.

Jan Jona Javoršek (Inštitut Jožef Stefan), mag. Petra Vide Ogrin, Mojca Mlinar Strgar in dr. Tomaž Erjavec (Slovenska akademija znanosti in umetnosti) so predstavili prispevek »Nacionalni biografski leksikon v prostem pristopu: med izdelavo in nadgradnjo«. Slovenski biografski leksikon (SBL) je temeljno delo slovenske biografske vede in plod dela številnih priznanih znanstvenikov več generacij. Izhajal je od leta 1925 do 1991. Obsega 16 zvezkov, 5047 gesel in čez 5100 oseb. Zaradi uporabnosti in nedostopnosti zlasti zgodnejših zvezkov sta se SAZU in Znanstvenoraziskovalni center SAZU odločila za digitalizacijo tiskane izdaje in pripravo spletne verzije. Pri postopku digitalizacije so se naslonili na odprtokodno programje in mednarodno sprejete standarde. Ustrezna rešitev za strokovno označevanje je shema TEI (Text Encoding Initiative). Uporabnik lahko išče po metapodatkih, celotnem besedilu, odnosih med elementi zbirke ter ključnih besedah. Sistem trenutno nadgrajujejo s Slovensko biografijo, ki bo združila tri biografske leksikone – SBL, Primorski slovenski biografski leksikon in nove članke nastajajoče izdaje SBL 2 – v enotni poizvedovalni sistem.

Dr. Mojca Šorn in dr. Jurij Hudoklin (Inštitut za novejšo zgodovino) sta poročala o spletnem portalu Systory: »Spletni portal Zgodovina Slovenije – Systory: prost dostop do dosežkov slovenskega zgodovinopisja«. Na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani od leta 2006 poteka program raziskovalne infrastrukture, v sklopu katerega se razvija tudi spletni portal Zgodovina Slovenije - Sistory. Spletni portal Systory je izobraževalni in raziskovalnih portal slovenskega zgodovinopisja, ki je za javnost odprt od konca leta 2008. S prenosom starejših in sodobnih verificiranih zgodovinopisnih in zgodovinskih gradiv v novo medijsko in tehnološko obliko imajo namen poskrbeti za ohranitev kulturne dediščine, del katerega je tudi omenjeno gradivo, hkrati pa želijo razširiti in podaljšati njegovo relevantnost. Portal, ki je zasnovan v slovenskem in angleškem jeziku, ima širok nabor vsebin in omogoča brezplačen, hiter, prost ter enostaven dostop do želenih vsebin tako zgodovinarjem pri raziskovalnem delu kot tudi raziskovalcem drugih disciplin oz. zainteresirani javnosti na lokalnem, nacionalnem in mednarodnem nivoju.

Alenka Rotter, Tine Petkovšek, Grega Milčinski, Aleš Okorn, Polonca Pucelj in Dragan Vitas so poročali o sistemu GERK »Grafična evidenca rabe kmetijskih zemljišče«. Sistem GERK (grafična enota rabe kmetijskega gospodarstva) je nastal v okviru projekta vzpostavitve sistema za identifikacijo kmetijskih parcel. To je eden izmed pogojev za uspešno zaprtje vprašanja kmetijstva pri vključevanju Slovenije v Evropsko unijo in omogoča učinkovit nadzor nad uporabo proračunskih sredstev za spodbujanje kmetijstva in razvoj podeželja. Avtorji so predstavili kronološki potek projekta in načrte za nadaljnje korake, tehnološke gradnike ter različne načine uporabe GERK. GERK spletni pregledovalnik je proizvod ekipe Registra kmetijskih gospodarstev. Projekt je transparenten, omogoča enostaven dostop do izbranih podatkov ter možnosti njihove uporabe v drugih projektih. Projekt posnemajo tudi ostale članice EU.

Davor Orlič je v imenu Marjane Puklavec (Inštitut Jožef Stefan) predstavil portal Videolectures.net. Portal je trenutno največji spletni portal z video izobraževalno vsebino na svetu. Poslanstvo portala je brezplačen dostop do vrhunskih izobraževalnih video vsebin širšemu krogu obiskovalcev. Portal je na voljo na spletnem naslovu: http://videolectures.net in ponuja brezplačen dostop do okoli 500 dogodkov, 7000 avtorjev, 9000 predavanj in 11 video posnetkov. Na portalu so objavljena predavanja vrhunskih slovenskih in tujih znanstvenih konferenc, ter predavanja svetovnih mislecev in raziskovalcev (Tim Barnes Lee, Umberto Eco, …). Razvijajo nove storitve, ki bodo portal nadgradile s postavitvijo virtualne univerze ter prosto dodajanje novih vsebin. Na koncu so na za pomoč pri klasifikaciji videoposnetkov k sodelovanju povabili tudi knjižničarje.

Zaslužni prof. dr. Franc Nekrep je drugi dan vodil sklop z naslovom Prost dostop in vrednotenje znanosti, kjer sta sodelovali tuji predavateljici: Iryna Kuchma in Niamh Brennan ter Petra Tramte, prof. dr. Miran Hladnik in prof. dr. Gregor Anderluh.

Iryna Kuchma (eIFL.net) je v drugo predstavila prispevek »Pregled politik prostega dostopa«, kjer je nanizala številne dokumente, pomembne za področje politike odprtega dostopa. Začela je s členoma iz Lizbonske pogodbe: člen 179, ki govori o prostem dostopu do raziskovalnih dosežkov in člen 180, ki govori o aktivnostih, kot sta desiminacija in optimizacija. Po priporočilih različnih organov, ki zagovarjajo prosti dostop, naj bo zagotavljanje prostega dostopa vsaj po 6 mesecih na naslednjih področjih: energija, okolje, zdravstvo, informacije in komunikacijske tehnologije, raziskovalne infrastrukture in 12 mesecev na področju družboslovnih in humanističnih ved. Stališče evropskega raziskovalnega sveta za prost dostop (ERC Scientific Council's Statement on Open Access) iz leta 2006 poudarja pomen recenziranih člankov, objavljenih v prostem dostopu pri razširjanju visoko kakovostnih znanstvenih raziskovanj. Leta 2007 je omenjeno telo izdalo navodila za prost dostop: ERC zahteva, da so vsi recenzirani prispevki, ki jih financira ERC, shranjeni v ustreznem repozitoriju: strokovnem kot sta PubMed Central, ArXiv ali institucionalnem repozitoriju, primarni podatki s področja naravoslovja pa pri ustrezni bazi podatkov. Čas med objavo in prihodom v repozitorije oz. baze podatkov naj bo največ 6 mesecev. Predstavila je OpenAIRE projekt, ki podpira razširjanje prostega dostopa v Evropi. Omenila je še nekatere druge evropske politike prostega dostopa: EUROCHORC, ki priporoča minimalne standarde glede ureditev prostega dostopa, Berlinsko deklaracijo, Budipeštansko deklaracijo. Politike ureditve načinov prostega dostopa nudijo tudi posamezne raziskovalne skupine in centri, univerze, podporniki, vlade, nacionalna in mednarodna telesa. Evropska zveza univerz (European University Association), ki predstavlja in podpira visokošolsko izobraževanje v 48 deželah, prinaša splošna priporočila odprtega dostopa. Navodila za uvajanje politik prostega dostopa v inštitucije prinašajo tudi opcije politik odprtega dostopa Petra Suberja (Open access policy options).

Niamh Brennan nas je v drugo seznanila s prispevkom »Politike prostega dostopa na Irskem«. Na Irskem sprejme skoraj vsak raziskovalni organ svoj odlok, ki temeljijo na priporočilih Evropske komicije (EURAB recommendations). Priporočila niso dovolj. Potrebno je zahtevati OA. Veliko založnikov nima omejitev glede lastnega objavljanja pre- ali post-printov. Pomembno je investiranje v raziskovanje in razvoj v povezovanju z industrijo. Ameriško podjetje Intel hoče boljše podatke hitreje. Industrija potrebuje OA. Priporoča se, naj bo repozitorij institucionalni ali tematski, avtorji pa naj shranjujejo v repozitorije post-print (končne) oblike člankov. Shranijo naj jih potem, ko so članki sprejeti za objavo. Repozitoriji naj čim prej dodajo metapodatke. Ustrezni repozitoriji so tisti, ki omogočajo dolgotrajno shranjevanje dokumentov. Ta osnovna navodila so bila zgled za številne irske raziskovalne organe, da so sprejeli odloke, ki izhajajo iz teh navodil. Tudi druge institucije, kot je npr. Dublin Institute of Technology, so sprejele podobne odloke. Trinity College Dublin je kot prvi med univerzami sprejel podoben odlok glede politik odprtega dostopa. Rešitve, kot so predstavljene v tem dokumentu, so podobne na univerzah v Glasgowu, Harvardu, Stanfordu, MIT, razlikujejo se le glede avtorskih pravic. V dokumentu so zahteve, da naj oddajajo v repozitorij končne verzije člankov, takoj po objavi ali po 6 mesecih, našteje vrste prispevkov in zahtevajo da avtorji preverijo copyright pri izdajatelju publikacije.

Petra Tramte (Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Direktorat za znanost) je predstavila prispevek »Dostop do rezultatov in raziskovalnih podatkov, financiranih z javnimi sredstvi«. Avtorica poroča, da se Slovenija zaveda pomena zagotavljanja dostopa do raziskovalnih dosežkov iz javno financiranih raziskav in ga tudi podpira. Temeljna vprašanja obravnava Strategija razvoja informacijske družbe v RS – si 2010. Princip prostega, brezplačnega dostopa do raziskovalnih podatkov iz javno financiranih raziskav je omenjen tudi v Nacionalnem dokumentu za področje raziskav in razvoja. V dokumentih so opredeljena splošna načela in splošne smernice, konkretno nacionalno politiko v tem segmentu je treba še definirati. Začetek sistematičnega vzpostavljanja nacionalnega sistema za dostop do podatkov do javno financiranih raziskav je v Sloveniji zastavljeno s projektom Oblikovanje strokovnih podlag javno financiranih raziskav v Sloveniji. Namen projekta je vzpostaviti pregled nad stanjem v Sloveniji ter z razpravo in usklajevanjem interesov med predstavniki znanstvene skupnosti ob sodelovanju z obstoječimi ponudniki znanstveno informacijskih storitev.

Nadaljeval je dr. Milan Hladnik (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) s prispevkom »Teža spletne slovenistike«. Proračunski delež za slovenistiko na Filozofski fakulteti je 3 milijone na leto. Aktivnih literarnih zgodovinarjev je okoli 140. V stroki je od vsega začetka delovalo okoli 300 literarnih zgodovinarjev. Slovenisti imajo na voljo 3 osnovna glasila, ki jim stroka priznava mednarodno odmevnost: Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost. Revija Slavia Centralis je na spletu z enoletnim zamikom. Založbe literarnih publikacij imajo status znanstvenih založb, ki za digitalizacijo niso zainteresirane. Hitreje se v prostem dostopu odpirajo podatkovne zbirke: diplomske naloge, zgodovinski roman, kmečka povest, SBL in Wikipedia. Starejše literarne publikacije so zaradi prehoda v javno last v vse večjem številu dosegljive na spletu. Narašča število posnetih predavanj (npr. na portalu Videolectures.net). Bolj kot znanstveno publiciranje je digitalizacija doletela strokovno publiciranje. Slavistika kot literarna veda se najbolj povezuje preko diskusijskega foruma Slovlit, ki beleži strokovne dogodke in nudi možnost vplivanja v strokovnih zadevah. Prost dostop do slovenističnih literarnovednih objav pa ni povsem brez ovir. Izraz prost dostop ni sinonim za pristop preko računalnika, saj za objave na papirju, tudi če so zastonj, tega izraza ne uporabljamo. Objava v prostem dostopu je tista objava na spletu, ki je opremljena z licenco Creative Commons ali njej sorodno. Dr. Hladnik opozarja, da slovenski literarni zgodovinarji ne razpolagajo svobodno s svojimi besedili. Če to odstopijo uredništvu znanstvenega ali drugega časopisa ali založbe, jim prepustijo tudi odločitev o tem, ali bo vsebina prosto dostopna na spletu. Avtor pravi, da bi univerza morala preiti na alternativne avtorske licence Creative Commons, ki ponujajo pravne rešitve po vsakršni meri.

Dr. Gregor Anderluh (Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani) je predstavil problematiko odprtega dostopa na področju molekularne biologije »Ali molekularna biologija obstaja brez prostega dostopa?«. V prispevku se je spraševal, kje raziskovalci molekularne biologije objavljajo, razmišljal je o prostem dostopu in podatkih ter o organizaciji podatkov. S pomočjo publikacije Journal Citation report je prikazal število publikacij z različnih področij in sicer tako, da jih je preiskoval s ključnimi besedami, kot npr. bioinformatic, biology, molecular … Zelo malo rezultatov je s področja informatike, največ publikacij iz njegovega vzorca vsebuje ključno beseda chemistry, tudi ključna beseda molecular je pogosto prisotna. Ugotavlja, da število podatkov na področju molekularne biologije zelo narašča, hkrati pa se veča tudi hitrost zbiranja podatkov (kar 10.000-krat hitreje kot pred 40 leti). Prikazal je značilne zbirke podatkov s podorčja, kot je OMIM, UniProt, UniSTS, Medline … Poglobil se je v kompleksnost sistema Entrez in brskalnik za iskanje po bioloških podatkovnih zbirkah, ki jih ureja NCBI (proteinska zaporedja, nukleotidna zaporedja, gensko mapiranje, OMIM, 3D strukture iz PDB, PubMed).

Sklop »Prost dostop jutri« je vodil Ivan Kanič (Centralna ekonomska knjižnica Univerze v Ljubljani). Sodelovali so Iryna Kuchma, dr. Mojca Kotar in dr. Alenka Kavčič-Čolić.

Iryna Kuchma je tokrat predstavila priročnik »Kako začeti: vzpostavitev repozitorija«. Podala je 23 korakov za vzpostavitev repozitorija. Začela je z ustanovitvijo strokovne skupine, sledi zbor vodje projekta, nato je treba izbrati sodelavce, načine analiz, programske opreme, oblikovati elektronske poštne liste, razmišljati o imenu, načinu komunikacije, definirati potek dela, razmišljati o licencah in copyrightu. Naslednja stopnja je izdelava poslovnega načrta, registracija projekta, vzpostavitev sodelovanja s katalogizatorji in klasifikatorji, delo s politikami repozitorija, identificirati člane s fakultete, ki bodo sodelovali pri evalvaciji, registrirati repozitorij, skrbeti za promocijo, seznaniti ostale udeležence o repozitoriju, povabiti vse, da registrirajo nove zbirke, vzpostaviti repozitorij, oblikovati proračun. Določiti je potrebno, kakšne vrste sodelavcev bodo potrebne pri delu: upravljavci repozitorija, ki bodo skrbeli za politike delovanja, zagovorništvo, usposabljanje ter administratorji repozitorija, ki bodo skrbeli za tehnično plat repozitorijev.

Dr. Mojca Kotar (Univerzitetna služba za knjižnično dejavnost Univerze v Ljubljani) je predstavila poročilo »Pilot 7. okvirnega programa Evropske komisije na temo prostega dostopa in projekt OpenAire«. Evropska komisija se je odločila za postopno uvedbo obveznega shranjevanja objav raziskovalcev v prostodostopne repozitorije in s tem možnost prostega dostopa do rezultatov znanstvenih objav. S tem je začrtala pilot 7. okvirnega programa na temo prostega dostopa. Praktično izvedbo pilota bo omogočil projekt Open AIRe, v okviru katerega bo vzpostavljena infrastruktura za identifikacijo, shranjevanje, dostop in nadzor oddaje objav, ki nastajajo v projektih sedmin testnih področij, financirane s strani programa. Vsaka pogodba o sofinanciranju teh področij vsebuje poseben člen, ki od raziskovalcev zahteva, da članke, v katerih so objavili rezultate projekta, shranijo v repozitorij. Prost dostop naj zagotovijo v šestih oz. dvanajstih mesecih od objave.

Dr. Alenka Kavčič-Čolić (Narodna in univerzitetna knjižnica) je predstavila prispevek »Konfederacija prosto dostopnih repozitorijev (COAR)«. COAR je nepridobitna zveza, ki skrbi za inter-operabilnost prostega dostopa in repozitorijev. Združenje skrbi za mrežo in infrastrukturo repozitorijev na nacionalnem in mednarodnem nivoju, razvija strateško partnerstvo za raziskovalno infrastrukturo, promovira shranjevanje podatkov v repozitorije, poudarja pomen izmenjave informacij, promovira samoarhiviranje, zagovarja stališče formulacij politik pri razvoju inštitucionalnih repozitorijev, podpira implementacijo prosto dostopnih mandatov ipd. Trenutno potekajo tri delovne skupine: vsebina repozitorija »Repository Content«, interobilnost repozitorija »Repository Interoperability« in podpora povezovanju repozitorijev »Repository and Repository Networks Support & Training«.

Postersko sekcijo je vodil moderator Igor Zemljič. Prestavljeni posterji so bili:
- mag. Kristina Hacin in mag. Tjaša Obal: Prosti dostop delovnih gradiv – pot do učinkovite izmenjave informacij
- dr. Jonatan Vinkler: Novi pristopi k izdajanju znanstvene literature – digitalna knjižnica Pedagoškega inštituta
- Alenka Blatnik, Matija Brumen: EOD (knjiga po naročilu) – predstavitev storitev EOD v NUK-u.
Na ogled so bili še naslednji posterji:
- dr. Tomaž Bartol: Prost dostop in prenos slovenskih biotehniških znanstvenih dokumentov v sistemu FAO Agris (WebAgris) in Google Učenjak (Google Scholar)
- mag. Milena Bojadžiska: Net as a resource of Information
- Mojca Mlinar Strgar, Simona Frankl: Slovenski biografski leksikon – označevanje bibliografskih podatkov z oznakami TEI.

Na koncu posvetovanja je bila razprava o zaključkih, ki jo je moderiral Ivan Kanič, kjer so udeleženci med drugim ugotovili, da se je pogled izpred desetih let, ko se je na knjižnico gledalo kot na prostor, danes spremenil v knjižnico z razvito infrastrukturo, potrebno pa bo še deset let, da bomo gledali na knjižnico kot na ljudi. Za prihodnost so zasnovali nekaj perspektiv glede prostega dostopa v Sloveniji, skupna pa jim je ugotovitev, da »vlada na področju prostega dostopa kaos«. Ponudbe je na spletu že veliko, potrebno bi jo bilo smiselno urediti. Potrebno je torej narediti prehod iz kaosa v harmonijo.

 

Slika 5: Uvod v okroglo mizo: dr. Alenka Kavčič Čolić, Iryna Kuchma, dr. Mojca Kotar in Ivan Kanič (foto: Igor Zemljič) 

Slika 6: Udeleženci okrogle mize »Prost dostop Jutri« (dr. Bas Savenije, Iryna Kucma, Petra Tramte, Niamh Brennan, mag. Zoran Krstulović, mag. Zomaž Seljak, Ivan Kanič, mag. Dragotin Kardoš in prof. dr. Marjan Veber) (foto: Igor Zemljič)

Ugotovljeno je bilo, da v Sloveniji manjka koordinacije, sinergije in sodelovanj, zato je potrebno ustanoviti nacionalne delovne skupine, ki bodo sodelovale z mednarodnimi telesi. V Sloveniji se vse preveč stvari prepušča stihiji in entuziazmu posameznikov, zato je nujno nekatere funkcije institucionalizirati, standardizirati, profesionalizirati in seveda, racionalizirati. Ugotoviti je potrebno, kdo vse se ukvarja s tem področjem in narediti akcijski plan za vzpostavitev nacionalnega sistema. Tudi posamezne organizacije, ki se ukvarjajo s tem področjem, naj začnejo razmišljati o skupnem sistemu. Zaradi usklajenosti delovanja in sinergije vloženih naporov naj se oblikujejo delovne skupine na nacionalnem nivoju.

Knjižničarji morajo postati bolj samozavestni in se zavedati svoje vloge pri oblikovanju repozitorijev. Postati morajo bolj aktivni in ne čakati, da bo nekdo drug uredil za njih, npr. Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Problem, ki ga naj knjižnice rešujejo z njegovo pomočjo, so npr. avtorske pravice. Vendar morajo biti knjižnice toliko aktivne, da najprej same spodbudijo ministrstvo k sodelovanju in pomoči. K večji samozavesti bo prispevala tudi vloga knjižničarjev v seznanjanju oz. izobraževanju uporabnikov - raziskovalcev o prednostih objav v prostem dostopu. Njihova vodilna naloga pa naj bo v reševanju problemov z metapodatki. Knjižničarji naj se tako vključijo v gradnjo repozitorijev kot enakopravni partnerji, saj imajo za to potrebno znanje in vire.

Repozitoriji morajo biti narejeni profesionalno in strokovno. Pomembna je dobra organizacija z malo dodatnimi stroški. Pri vzpostavitvi repozitorija je potrebno sodelovanje različnih deležnikov, kar pa je trenutna šibka točka. Udeleženci vidijo bodoče probleme tudi pri vodstvu univerze in fakultet, ki ne bodo sposobni zaznati resnosti problematike.

Slovenija z izgradnjo repozitorijev že zamuja, zato bo potrebno prenehati z razpravami o smiselnosti repozitorijev in čim prej začeti z akcijo! Koristen napotek s 23 koraki, ki jih je v prispevku »Kako začeti: vzpostavitev repozitorija« je podala Iryna Kuchma. V začetku pa bo treba vzpostaviti tudi pilotske projekte. Razmisliti bi bilo potrebno tudi o terminološkem problemu poimenovanja: prost dostop ali odprti dostop?


Nana Turk

in
Mitja Iskrić
Centralna medicinska knjižnica, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani

in

Nina Ban
študentka Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo,
Filozofska fakultetaUniverze v Ljubljani

nazaj na kazalo

natisni članek


Knjižničarske novice 20 (11), str. 18-26

kolofon © 2004-2010 NUK - Vse pravice pridržane | impresum