prejšnje številke bibliografska kazala cenik kako naročiti navodila avtorjem kazalo rubrik


Informacijsko vedenje na slovenskem podeželju, Gorazd Vodeb, ZBDS, 2015

Pogovori o povsem konkretnih načinih informacijskega vedenja v današnji družbi so največkrat podvrženi slabim predvidevanjem in sklepanjem brez pravega in trdnega jedra. Svet, ki ga živimo, označujemo kot svet informacijske dobe, v katerega vstopamo kot del informacijske družbe, kar pomeni, da informacije krojijo nujne pogoje za to, da lahko povsem običajno funkcioniramo v družbi. V tem oziru smo podvrženi neprestani povezanosti v splet in uporabi najrazličnejših naprav, s katerimi do informacij pridemo v rokih, ki so za prej omenjeno funkcioniranje še dovolj sprejemljivo kratki in ekonomični. A takšno delovanje seveda ni uniformirano in tudi o tem, da smo informacijsko povsem opremljeni za svoje delovanje, lahko govorimo na več načinov, kjer marsikje tudi naprave in splet niso glavni vir informacij. Ker kleč je nekje drugje. Kot družba smo daleč od tega, da bi bili homogeni. Obnašamo se različno glede na okolje in soljudi, s katerimi si delimo življenjske procese. Ta nehomogenost je zelo močna, kot so močni različni načini našega informiranja in informacijskega vedenja v obče. Tudi – a ne samo - zaradi uporabe ali neuporabe IKT, prihaja v procesih pridobivanja, vrednotenja in uporabe informacij do velikih, pravzaprav brezdanjih razlik. Te so zanimive iz različnih ozirov. Po eni strani lahko raziskujemo medgeneracijske vrzeli; lahko bi raziskovali tudi različne načine, kako se informacijsko vedejo ljudje z različno izobrazbeno strukturo. Dandanašnji se zdijo takšne raziskave nekaj nujnega, saj je vsakršno načrtovanje izgradnje infrastrukture in oblikovanje storitev za dosego boljše bralne, funkcionalne in vsakršne pismenosti, skupaj s podpiranjem začrtanih pedagoških standardov šolstva in ozirajoč se tudi na ekonomske rezultate in informirano demokracijo, potrebno izpeljati z veliko mero zavedanja teh razlik in upoštevanja vseh potrebnih dejavnikov, ki na te razlike vplivajo. Stvari so seveda daleč stran od enostavnega.

Prav zaradi te nesamumevnosti, s katero se je potrebno vreči v problem mišljenja različnih odtenkov informacijske družbe, prihaja knjiga Gorazda Vodeba kot nalašč na naše police. Kajti ne le, da prinaša zanimive izsledke raziskave informacijskega vedenja na geografsko povsem specifičnem področju slovenskega podeželja (Bizeljsko), prinaša tudi izjemno trdno osnovo teorijskega pregleda znanosti, ki se je v zadnjih nekaj desetletjih ukvarjala z informacijskim vedenjem. Prinaša tudi spoznanje, da je takšna raziskava nujno težko predmet posplošitve na širše družbeno okolje, česar po mojem mnenju ne smemo jemati kot opravičevanje napake v raziskavi in pojasnjevanje hibe, ki bi jo lahko nosila, temveč kot pozitivno spoznanje, da je potrebno informacijsko vedenje zaradi pomembnosti teme same, in unikatnosti malodane vseh segmentov družbe, v kateri živimo, raziskovati še bolj pogosto in še bolj natančno. Z vsemi posebnostmi problemov sodobne informacijske družbe, ki ji vse prevečkrat vladajo nesporazumi, neutemeljene predpostavke in mehurčki virov informacij, ki si jih sicer izbiramo sami, a niso zato nič manj zavajajoči. Mogoče so zato še bolj. In zato se zdi povsem na mestu, da se raziskovanja teorije in prakse informacijskega vedenja lotimo zelo resno in natančno.


Natanko v tem oziru je povsem v pravem času na voljo tudi zgoraj omenjena študija Informacijsko vedenje na slovenskem podeželju, ki je knjižna izdaja avtorjeve doktorske disertacije. A vendarle naslov ni povsem dovolj poveden glede tega, kaj vse najdete v knjigi. V delu tako najdemo obširen teoretični pregled ukvarjanja s pojmom informacijskega vedenja in v drugem izsledke praktične raziskave. Tako se s knjižničarstvom oziroma s splošno knjižnico ukvarja, kot nas uvede avtor, le posredno. Tema vsekakor presega marsikatere okvire, tudi knjižničarske.

Delo ne prinaša nepreverjenih informacij in domnev. Ima strogo teoretsko zgrajen okvir, ki ne popušča pri nizanju različnih teorij, ki so bile skozi različne vidike vloge informacij v življenju do sedaj predstavljene v informacijski znanosti in sociologiji, področji, ki se interdisciplinarno povezujeta v knjigi. In v tem teoretskem okviru tudi sam vidim izjemno delo, ki ga je avtor opravil pri preučevanju in povezovanju različnih dosežkov na področju informacijskega vedenja v vsakdanjem življenju. Tako tukaj beremo o Baltimorski študiji, raziskavi Ching-chih Chena in Petra Hernona, delu Patricka Wilsona, Brende Dervin, Kirsty Williamson, Karen Fischer in drugih, seveda najdemo tudi Savolainenov model informacijskih praks v vsakdanjem življenju, ki smo ga v Knjižničarskih novicah pred leti že brali (20 (4), str. 15-16). In v celovitosti podanega vsaj do sedaj v našem okolju nisem našel primerljivo opravljenega dela. Odlično služi tudi kot povsem samostojno delo, ki ga lahko beremo ločeno od avtorjeve praktične raziskave, natanko tako pa bo to razdelek, h kateremu se bodo plodno lahko vračali vsi nadaljnji raziskovalci informacijskega vedenja v vsakdanjem življenju. Drugi del teoretskega temelja tvorijo sociološke podlage, pred razgrnitvijo raziskave pa se avtor še posebej posveti teoriji normativnega vedenja Elfrede Chatman, ki se je v svojem delu skušala približati pomenu informacije za marginalizirane populacije – kako takšne populacije ravnajo, kako iščejo in dojemajo informacije v svojem življenju. Zelo pomembna je njena notacija informacijske revščine, kakor je za razumevanje raziskave pomemben tudi pojem majhnega sveta ali pojem dejavnikov družbene dostopnosti informacij in drugi. Avtor spretno in suvereno povezuje različne teoretike in tako razgrinja vsaj na videz trdno, a hkrati tudi izredno kompleksno naravo ukvarjanja s teorijami odnosov do informacije.

V zadnji tretjini dela pa lahko beremo izčrpno poročilo o raziskavi, ki skuša razumeti vsakdanje informacijske prakse na konkretnem primeru Bizeljskega podeželja, kjer je avtor na platnu v ozadju (in ospredju) prepoznal predvsem soodvisnost življenja izpraševancev z vinogradniško dejavnostjo. Čeprav je bilo izpraševancev malo, bralec dobi dober vpogled v njihovo informacijsko vedenje ter njihov odnos do informacij, ponudnikov informacij ter skrb, ki iz njihovih odgovorov odraža potreba predvsem po vzdrževanju osnovnih pogojev za neko sprejemljivo raven življenja. Kakšne ugotovitve je raziskava dognala, si preberite sami. A zanimivo, slednje se mi v kontekstu dela Informacijsko vedenje na slovenskem podeželju niti ne zdi najpomembnejše. Ne toliko zaradi nereprezentativnosti rezultatov za širše posplošeno okolje, temveč zaradi neke večje vrednosti, ki jo raziskava dobi v luči predhodnega bogastva pregleda teorije področja in post festum postavljanja smernic za ponudnike informacij v podeželskem okolju. Te smernice so dodana vrednost, ki prevečkrat umanjkajo raziskavam in v teh se odraža pravi presežek takšne interdisciplinarne študije.

Po Vodebovi knjigi bodo segli različni profili strokovnjakov. O tem v spremni besedi tudi Silva Novljan, pri čemer pravilno ugotavlja, da knjižničarjev na prvi pogled izrazito ne nagovarja, a je po branju jasno, da skrbi knjižničarja po informacijsko pismenih uporabnikih in njegovega ali njenega zavedanja pomembnosti fenomenov informacijskega vedenja v vsakdanjem svetu. Branje te knjige ne sme umanjkati. Zaradi bogatega pregleda teorijskega aparata ali skozi zanimivo raziskavo.


Tomaž Bešter
Narodna in univerzitetna knjižnica
tomaz.bester@nuk.uni-lj.si


nazaj na kazalo

natisni članek


Knjižničarske novice 26 (1/2), str. 18-19

kolofon © 2004-2010 NUK - Vse pravice pridržane | impresum