prejšnje številke bibliografska kazala cenik kako naročiti navodila avtorjem kazalo rubrik


Sledovi »ljubeznive vede« med listi Nukovih starih tiskov

Ob katalogizaciji starejšega gradiva smo naleteli že na marsikatero zanimivo sled nekdanjih bralcev. Poleg nepogrešljivega stoletnega prahu smo našli tudi številne pozabljene popisane lističe, sprešane muhe in druge insekte, odtise robov kozarcev rdečega vina in ostanke hrane, vabila na poroke, posetnice, ne nazadnje pa tudi različne stisnjene in posušene rastline, med katerimi tako kot danes prevladujejo deteljice. Ob pregledu ene od izdaj knjige »Herbario novo« italijanskega zdravnika, botanika in pesnika Castoreja Duranteja pa smo se še posebej razveselili, saj smo ugotovili, da se nekatere posušene in sprešane rastline, ki smo jih našli v njej, skladajo z opisi in ilustracijami konopljike, zvezdice (kurjih črevc), pelina in praproti.


Slika 1.: Konopljika (foto: Sonja Svoljšak)

Avtor herbarija, Castore Durante, naj bi se rodil okoli leta 1529 v umbrijskem mestu Gualdo Tadino in umrl leta 1590 v Viterbu. V Perugiji je leta 1567 končal študij medicine. Na priporočilo kardinala Girolama Rusticcija je postal glavni zdravnik na dvoru papeža Siksta V. Njegovo delo »Herbario novo« je bilo prvič izdano leta 1585, prinaša pa opis zdravilnih rastlin oziroma zelišč iz Evrope ter iz vzhodne in zahodne Indije. Prvo izdajo je ilustriral Leonardo Parasole da Norcia, medtem ko tretja izdaja vsebuje lesoreze, ki jih je naredila Leonardova žena Isabelle. Opisi in imena posameznih rastlin so v italijanščini, grščini in latinščini, vsebujejo pa podatke o njihovi obliki (zunanjosti), habitatu (bivališču) in uporabnosti za medicinske namene. Znanih je enajst izdaj tega dela, natisnjene pa so bile v Italiji, Nemčiji in Španiji. zvod iz Narodne in univerzitetne knjižnice je izšel leta 1667 pri založniku, tiskarju in uredniku Giovanniju Giacomu Hertzu, ki je deloval v Benetkah med letoma 1646 in 1697.


Slika 2.: Pelin (foto: Sonja Svoljšak)

Z rastlinami so se sicer prvi sistematično ukvarjali stari Grki. Prvi pomembnejši avtor je bil Teofrast (371–287 pr. n. št.) s svojima deloma »De historia plantarum« in »De causis plantarum«. To sta prva spisa, ki prinašata sistematično klasifikacijo, pa tudi navodila za pripravo zemlje, rast in oploditev rastlin, njihovo uporabo v kuhinji in medicini ter kategorizacijo rastlin glede na njihovo velikost, habitat in način razmnoževanja. Predhodnik botanikov je rastline spoznaval in gojil v lastnem botaničnem vrtu, potoval je po Grčiji, iz oddaljenih dežel pa so mu rastline prinašali tudi vojaki Aleksandra Velikega. Teofrastova »De historia plantarum« je bila prvič objavljena v latinskem prevodu Theodorja Gaze v Trstu leta 1483 in je tudi prva botanična knjiga, ki je bila natisnjena. V grščini pa je bila natisnjena v Benetkah med letoma 1495 in 1498 pri Aldu Manuziju.
V antiki je nastalo še eno pomembno delo s tega področja, ki je imelo izjemen vpliv vse do renesanse. To je bila enciklopedija z naslovom »De materia medica« grškega zdravnika in botanika Dioskorida (ok. 40–90), ki je vsebovala praktične napotke o uporabnosti več kot petstotih rastlin za vsakodnevno zdravljenje. Ker je Dioskorid kot vojaški zdravnik rimske legije veliko potoval, je imel možnost spoznavati medicino in zdravilne rastline Evrope, Azije in Afrike. Poleg že poznanih lastnosti rastlin je Dioskorid dodal še poglavja o načinu njihovega nabiranja in hranjenja, uporabi v terapevtske namene ter ilustracije. Štejemo ga tudi za očeta farmakopeje, saj je opis posamezne rastline strukturiral na posebne razdelke: 1. ime rastline, sinonimi in slika, 2. lokacija (rastišče) in botanični opis, 3. delovanje, 4. medicinska uporaba, 5. stranski učinki, 6. doziranje, 7. nabiranje, priprava in skladiščenje, 8. identifikacija podobnih rastlin ter 9. veterinarska uporaba.


Slika 3.: Praprot (foto Sonja Svoljšak)

Srednjeveški herbariji in farmakopeje so bile večinoma kompilacije, ki so nastale na podlagi Dioskoridove enciklopedije. Z renesanso so rastline, ki so jih raziskovalci prinašali z najrazličnejših potovanj, postale predmet živahnega preučevanja, trgovanja ter izmenjave med raziskovalci, popotniki in zbiratelji, pričele pa so nastajati tudi prve večje zbirke in botanični vrtovi. Tisk je informacije o rastlinah ter njihovi (upo)rabi še dodatno širil, botanika pa se je znašla pred velikim izzivom poimenovanja in klasifikacije številnih že poznanih in novoodkritih rastlinskih vrst.
Scientia amabilis oziroma ljubezniva veda, kot je raziskovanje in preučevanje rastlin poimenoval slavni botanik Carl von Linné (1707–1778), je predvsem v obdobju razsvetljenstva pritegnila številne zdravnike, farmacevte in znanstvenike, ne nazadnje pa tudi laične oboževalce rastlin. Ni mogoče z gotovostjo trditi, kdo je bil botanik oziroma ljubitelj rastlin z današnjega slovenskega ozemlja, ki je vstavljal rastline v Durantejev herbarij, poleg tega pa spisal še dve dodatni abecedni kazali, ki ju najdemo kot samostojen listič in kot dodatno uvezane liste pred tiskanim abecednim kazalom. Omenjeno izdajo »Herbario novo« sicer navaja katalog knjižnice Žige Zoisa, a verjetneje je, da je bila prvotno del zbirke Žigovega brata Karla, ki se je intenzivno ukvarjal z rastlinoslovjem in imel tudi prvi botanični vrt na Slovenskem.

V Žigovo knjižnico, ki jo je sicer leta 1823 odkupila predhodnica Narodne in univerzitetne knjižnice, licejska knjižnica, bi knjiga lahko prišla po Karlovi smrti leta 1799.


Literatura in viri:
1. Botanika, Enciklopedija Slovenije, 1 zv. A–Ca, str. 347–349.
2. Durante, Castore. Uporabljeno 23. 2. 2015. http://viaf.org/viaf/32116434http://thesaurus.cerl.org/cgi-bin/record.pl?rid=cnp01876422 in http://en.wikipedia.org/wiki/Castore_Durante.
3. Herbarij, Enciklopedija Slovenije, 4 zv., Hac–Kare, str. 14–15.
4. Hertz, Giovanni Giacomo. Uporabljeno 23. 2. 2015.  http://viaf.org/viaf/120095790.
5. Praprotnik, Nada, Baron Nikomed Rastern (1806–1875) in njegov herbarij, Argo, 51/1 (2010), str. 120¬–128.
6. Pririoda i svijet. Uporabljeno 23. 2. 2015. http://www.plantea.com.hr.
7. Voss, Wilhelm, Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain (1754 bis 1883) = Poskus zgodovine botanike na Kranjskem (1754 do 1883). Celje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba, 2008.


Urša Kocjan, Sonja Svoljšak,
Narodna in univerzitetna knjižnica


nazaj na kazalo

natisni članek


Knjižničarske novice 25 (4/5), str. 6-7

kolofon © 2004-2010 NUK - Vse pravice pridržane | impresum