prejšnje številke bibliografska kazala cenik kako naročiti navodila avtorjem kazalo rubrik


Knjižna ekstravaganca iz 18. stoletja

Narodna in univerzitetna knjižnica hrani več kot sto izdaj Horacijevih pesmi, satir, epod, pisem in drugih besedil ter več kot dvajset izdaj zbranih del, ki so izšle med 15. in 20. stoletjem. Mnoge med njimi so s komentarji in študijami opremili prominentni filologi, med komentatorji in prevajalci pa najdemo tudi slavna imena, kot sta Erazem Rotterdamski in Rudyard Kipling.

Eden od Nukovih izvodov zbranih del tega pesnika, ki je živel in ustvarjal v 1. stoletju pred našim štetjem v času vladanja cesarja Avgusta, je tako nenavaden in izjemen, da si zagotovo zasluži prav posebno mesto v zgodovini založništva in grafične umetnosti. Gre za dva zvezka, ki nosita naslov »Quinti Horatii Flacci Opera«, izšla pa sta v Londonu med letoma 1733 in 1737.

Že ob bežnem pogledu na oba zvezka lahko ugotovimo, da gre za izjemno razkošno izdajo. Platnice iz debele lepenke prekriva temnordeče usnje, na katerem so odtisnjeni zlat okvir, obroba s prepletajočim se krogovičjem ter osrednje polje z (tekstilnim) geometrijskim vzorcem, ornamentalnim okvirjem v slogu štukature in s štirimi zlatimi cvetovi v vogalih. Obreza je pozlačena, hrbet je okrašen z razkošno zlato stilizirano rastlinsko motiviko, notranjo stran platnic in spojni list pa krasi doublura z zlatim geometrijskim vzorcem na smaragdnem papirju ter stilizirano rastlinsko obrobo na zavihkih prevleke.

Slika 1: Zunanjost obeh zvezkov in notranja stran sprednje platnice

Na naslovni strani v impresumu nas čaka naslednje presenečenje. Namesto značilne navedbe založnika, tiskarja oziroma knjigotržca najdemo na tem mestu podatek, da je bakrene tablice vrezal Iohannes Pine. In prav zares sta oba zvezka, ki skupaj obsegata več kot petsto strani, vključno z vsako posamezno črko, številko in diakritičnim znakom, v celoti izvedena v tehniki bakroreza in ne z uporabo premičnih črk, kot bi bilo pričakovati pri tisku iz 18. stoletja.
Več stoletij po zatonu lesoreznih knjig iz obdobja pred Gutenbergom je tako nastala obsežna bakrorezna knjiga, ki velja za vrhunsko mojstrovino knjižne umetnosti 18. stoletja. Njen avtor, oblikovalec, grafik, kartograf in graver kraljevih pečatnikov in žigov John Pine (1690–1756), je za besedilo uporabil nekoliko stisnjeno verzijo klasičnih črkovnih oblik, knjigo pa krasijo tudi številne iniciale, dekorativne in historizirane vinjete in ilustracije.   

Slika 2: Seznam naročnikov

Zagotovo je bila tovrstna edinstvena literarna in umetniška poslastica, ki ni bila namenjena za redno prodajo, zahteven in drag projekt. O tem ne nazadnje priča seznam uglednih osebnosti, ki so podprle izdajo. Obsega namreč kar sedemnajst strani. Na njem najdemo valižanskega princa Fredericka, Alexandra Popea in Williama Hogartha ter številna imena iz pomembnih britanskih, francoskih, nemških, švicarskih plemiških in meščanskih družin ter iz univerzitetnega okolja. Za izdelavo seznama naročnikov je Pine uporabil prav posebno črkovno obliko, »bakrorezno črko« (angleško copperplate script). Čeprav so jo za podpisovanje svojih del sprva uporabljali grafiki, pa je kasneje postala normativ v lepopisju, še danes pa se uporablja za učenje pisanja v prvem razredu osnovne šole.

Slika 3: Pričetek pesmi z naslovom »Prijateljem«

Ni mogoče zagotovo ugotoviti, kdaj in kako je ta bibliofilska izdaja Horacijevih zbranih del prišla v Narodno in univerzitetno knjižnico. Nizka signatura nakazuje, da je knjiga prišla v nekdanjo licejsko knjižnico relativno kmalu po njeni ustanovitvi. Morda je bila nekoč v lasti enega izmed članov ugledne rodbine iz obdobja Habsburške monarhije – Windischgrätzov, ki je imela v lasti tudi številna posestva in gradove na današnjem slovenskem ozemlju.  »M. le comte Windisckgratz« je namreč naveden na seznamu naročnikov. Možno je tudi, da je knjiga kot dar prišla v katero od samostanskih knjižnic, ki so ob jožefinskih reformah tvorile začetno zbirko nekdanje licejske knjižnice. Seznami knjižnih zbirk, ki so bile v licejsko knjižnico predane ob njeni ustanovitvi ali kmalu potem, sicer navajajo kar nekaj Horacijevih del, žal pa so podatki pri posameznih izvodih preveč nepopolni, da bi bilo mogoče to domnevo potrditi. Vsekakor se ta izdaja Horacijevih zbranih del uvršča med najbolj nenavadne redkosti in posebnosti v Narodni in univerzitetni knjižnici.


Slika 4: Naslovna stran prvega zvezka


Viri
Encyclopaedia Britannica. »Copperplate Script.« Uporabljeno 7. 5. 2015. http://www.britannica.com/EBchecked/topic/136854/copperplate-script.
Encyclopaedia Britannica. »Horace.« Uporabljeno 7. 5. 2015. http://www.britannica.com/EBchecked/topic/271624/Horace.
Encyclopaedia Britannica. »John Pine.« Uporabljeno 7. 5. 2015. http://www.britannica.com/EBchecked/topic/1364832/John-Pine.
Lipoglavšek, Marjana. Baročno stropno slikarstvo na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 1996.
Wikipedia. »John Pine.« Uporabljeno 7. 5. 2015. http://en.wikipedia.org/wiki/John_Pine.
Wikipedia. »Windischgrätzi.« Uporabljeno 7. 5. 2015. http://sl.wikipedia.org/wiki/Windischgr%C3%A4tzi.




Sonja Svoljšak, Urša Kocjan,

Narodna in univerzitetna knjižnica

nazaj na kazalo

natisni članek


Knjižničarske novice 25 (3), 6

kolofon © 2004-2010 NUK - Vse pravice pridržane | impresum