KAZALO:
Vizija razvoja
knjižničarstva v Sloveniji
Predsedstvo Zveze
bibliotekarskih društev
Slovenije je za pripravo
programa posvetovanja Vizija
razvoja knjižničarstva v
Sloveniji (Otočec, 20. –
22.10.2003) imenovalo programski
odbor, ki je za uvodno
predstavitev vizije razvoja
slovenskega knjižničarstva
oblikoval delovno skupino v
sestavi: prof. dr. Jože
Urbanija, dr. Eva Kodrič-Dačić,
dr. Melita Ambrožič, Breda
Karun, Majda Steinbuch, Smilja
Pejanovič, Matjaž Musek in Irena
Sešek. Delovna skupina je na
podlagi vseh predstavitev s
posvetovanja izdelala smernice
nadaljnjega razvoja
knjižničarstva. Pri končnem
oblikovanju vsebine dokumenta
sta se delovni skupini
pridružili tudi mag. Karmen
Štular Sotošek in Barbara Kovař.
Osnutek besedila so pregledali
dr. Irena Sapač, mag. Stanislav
Bahor in Mojca Dolgan-Petrič.
Strateški dokument
Manifest Zveze bibliotekarskih
društev Slovenije o razvoju
slovenskega knjižničarstva
bomo po sklepu predsedstva
ZBDS sprejeli na skupščini 2004.
Z objavo predloga v
Knjižničarskih novicah odpiramo
javno razpravo o predlaganih
razvojnih usmeritvah. Vsebino
Manifesta in način njegovega
nastajanja bodo člani delovne
skupine predstavili na
posvetovanjih sekcij ZBDS.
Vabimo vse, da svoja mnenja in
predloge o Manifestu sporočite
Ireni Sešek (tel.: 5861 309,
irena.sesek@nuk.uni-lj.si).
Manifest je objavljen tudi na
spletni strani Zveze
bibliotekarskih društev
Slovenije (http://www.zbds-zveza.si.

Manifest zveze bibliotekarskih
društev Slovenije
o razvoju
slovenskega knjižničarstva
Knjižničarji v Sloveniji kot del
slovenske in svetovne družbe
opravljamo svoje poslanstvo za
sedanjost in prihodnost. Pot v
humano družbo, ki so jo za
nas gradili naši predhodniki,
nadaljujemo zavedajoč se
dosedanjega in prihodnjega
pomena našega dela za celosten
razvoj Slovenije in sveta.
Poslanstvo
Z namenom razvijati znanje in
sposobnosti prebivalstva
Slovenije kot najpomembnejšega
nacionalnega bogastva bodo
knjižnice vsem prebivalcem
zagotavljale enake možnosti za
dostop do publikacij in
informacij na vseh medijih ter
zadovoljevale njihove kulturne,
informacijske,
izobraževalno-raziskovalne,
komunikacijske in socialne
potrebe. S tem bodo omogočale
njihov osebnostni razvoj, ne
glede na njihove finančne,
intelektualne ali druge
zmožnosti oziroma potrebe.
Zato bodo knjižnice tudi v
prihodnje kot kulturna središča
spodbujale bralno kulturo in
vseživljenjsko pismenost
prebivalstva. Kot specializirani
informacijski centri bodo
razvijale lastne informacijske
storitve in proizvode, kot
socialna središča pa bodo
uporabnikom omogočale socialne
stike in medsebojno izmenjavo
mnenj.
V skladu z načeli profesionalne
etike se bodo knjižnice
zavzemale za humani razvoj
celotne družbe.
Razvojne usmeritve in cilji
Kakovost življenja
Vedno večje zaostajanje humanega
razvoja za razvojem vrhunske
tehnologije lahko ogrozi
kakovost življenja. Knjižnice,
ki so tradicionalno nevtralne
zbiralke, ohranjevalke in
posredovalke znanja, lahko s
človeku prijazno uporabo
vrhunske tehnologije pospešujejo
humani razvoj družbe. Po tej
usmeritvi, ki izhaja iz težnje
po uravnoteženosti humanega
razvoja družbe z njenim
tehnološkim razvojem, morajo
knjižnice v svojih okoljih
postati bolj prepoznavne.
Informacijska družba
Proces nastajanja informacijske
družbe je povezan s
spreminjanjem sistema vrednot in
s tem tudi odnosa do znanja.
Knjižnice bodo sicer ohranile
svojo dosedanjo vlogo, vendar pa
bodo morale pri uresničevanju
svojega poslanstva tekmovati z
organizacijami, ki jim bo
posredovanje znanja
predstavljalo vir dohodka. Poleg
opravljanja tradicionalnih nalog
bodo prevzemale tudi nove:
-
uvajale bodo tehnološke
novosti in nove metode dela
ter ob smiselni rabi
informacijske tehnologije še
naprej vestno zbirale,
shranjevale, predstavljale
in posredovale obstoječa in
nastajajoča znanja;
-
ohranjale in razvijale bodo
uporabniku prijazno podobo,
se zavzemale za vrednote,
kot so splošna dostopnost do
informacij, razvijanje
bralne kulture in
vseživljenjske pismenosti,
svoboda uporabe in
interpretacije znanja,
enakopravnost pri
predstavljanju uveljavljenih
in alternativnih znanj ter
varovanje zasebnosti;
-
s pravočasnim in ustreznim
odzivom na zahteve časa bodo
smiselno povezovale različne
informacijske in druge
dejavnosti s tradicionalnimi
dejavnostmi knjižnic in pri
tem ohranjale ravnovesje med
zavezanostjo svojemu
poslanstvu in ekonomsko
uspešnostjo svoje
dejavnosti;
-
ohranjale bodo svoje bogate
zbirke na vseh nosilcih
zapisov za prihodnje rodove,
jih varovale pred zlorabami
in jih preoblikovale v vsem
dostopne in razumljive
prikaze človeške dejavnosti.
Nacionalna identiteta in
multikulturnost
Knjižnice ustvarjalno prispevajo
k vzpostavljanju, ohranjanju in
promociji slovenske nacionalne
identitete in multikulturnosti
slovenskega prostora. Zato bodo
še posebej skrbno zbirale,
hranile in promovirale
knjižnično gradivo, ki je
kulturna dediščina oziroma
kulturni spomenik.
Medkulturno izmenjavo in
toleranco bodo spodbujale z
nabavno politiko, ki se odziva
na potrebe vsega prebivalstva
svojega okolja, organizacijo
kulturnih prireditev za
pripadnike vseh etničnih
skupnosti ter s popularizacijo
njihove kulturne ustvarjalnosti.
Strokovno sodelovanje
Nacionalno strokovno združenje
povezuje knjižničarje, knjižnice
in strokovna društva. Zavzemalo
se bo za uveljavitev deklaracij,
manifestov in drugih dokumentov
knjižničarske stroke v praksi,
zato bo mora prevzeti vidno
vlogo v procesih javnega
odločanja in enakovredno
sodelovati pri sprejemanju
družbenih odločitev.
Zato si bo prizadevalo za:
-
strokovno povezovanje na
državnem in mednarodnem
nivoju;
-
povezovanje in krepitev
zavesti o pripadnosti
nacionalnemu združenju,
ustrezno vrednotenje
knjižničarskega dela v
družbi, utrjevanje strokovne
samozavesti in za
uveljavljanje načel etičnega
kodeksa, strokovnih
standardov in smernic;
-
dodeljevanje licenc v
knjižničarski stroki, za
enotne strokovne nazive in
za ustrezno medresorsko
usklajenost pri njihovem
priznavanju ter za
oblikovanje, uveljavljanje
in priznavanje novih
bibliotekarskih poklicev;
-
priznanje združenja kot
strokovnega telesa za
verifikacijo programov
neformalnega izobraževanja
knjižničarjev in uporabnikov
knjižnic;
-
raziskovanje, izobraževanje
in publicistično dejavnost
na področju knjižničarstva;
-
spodbujanje ustvarjalnega
dela tudi s podeljevanjem
nagrad in priznanj za
vrhunske dosežke v stroki;
-
uresničevanje sindikalnih
pravic knjižničarskih
delavcev.
Izobraževanje, spopolnjevanje in
raziskovanje
Hiter razvoj stroke,
informacijske in komunikacijske
tehnologije, nosilcev zapisov
informacij in spreminjanje
potreb uporabnikov knjižnic
zahtevajo stalno strokovno
spopolnjevanje zaposlenih v
knjižnicah.
Formalno in neformalno
izobraževanje ter strokovno
spopolnjevanje knjižničarjev bo
organizirano tako, da bo
spodbujalo znanstveno
raziskovalno delo, sledilo novim
znanstvenim in strokovnim
spoznanjem, spreminjajoči se
vlogi knjižnic v družbi in
potrebam po novih znanjih. Zato
si bo knjižničarska stroka
prizadevala za:
-
razvoj takšnega sistema
formalnega in neformalnega
izobraževanja in strokovnega
spopolnjevanja
knjižničarjev, ki bo
upošteval sodobne mednarodne
smernice stroke in potrebe
svojega okolja; usklajen bo
s potrebami stroke in bo
vzpodbujal znanstveno
raziskovalno delo;
-
vzpodbujanje permanentnega
izobraževanja knjižničarjev
in njegovo ustrezno
vrednotenje pri kariernem
razvoju zaposlenih v
knjižnicah;
-
ustrezen sistem preverjanja
usposobljenosti kandidatov
za vstop in delo v stroki;
-
razvijanje, oblikovanje in
izvajanje programov
izobraževanja in
usposabljanja uporabnikov,
zlasti za informacijsko
pismenost.
Sodelovanje z okoljem
Prepoznavnost knjižnic v
njihovem okolju je predpogoj za
uresničevanje njihovega
poslanstva. Njihovo delovanje
mora biti vseskozi usmerjeno k
uporabnikom, hkrati pa morajo
čimbolj gospodarno ravnati s
svojimi viri in skrbeti za
njihovo razpoložljivost tudi v
prihodnje. Zato bodo knjižnice:
-
v okviru strateškega
načrtovanja in vodenja
natančno proučile svojo
lastno organizacijo in
okolje ter oblikovale
ponudbo svojih storitev in
izdelkov po meri
uporabnikov;
-
oblikovale strategije
komuniciranja in dobrih
odnosov z različnimi
javnostmi: z zaposlenimi,
matičnimi organizacijami,
uporabniki, lokalno in
državno upravo, verskimi in
političnimi organizacijami,
civilno družbo,
profesionalnimi združenji,
sponzorji in donatorji,
poslovnimi partnerji in
drugimi;
-
javnost informirale o svoji
dejavnosti ter tudi s tem
ozaveščale okolje o vlogi in
pomenu knjižnic za skladen
tehnološki in humani razvoj
družbe;
-
poudarjale koristi, ki jih
njihovo delovanje prinaša
okolju, in s tem ustvarjale
zavest o knjižnicah kot
pomembnem dejavniku razvoja
humane družbe ter tako
dosegle prepoznavno mesto v
strateških načrtih in drugih
razvojnih dokumentih širše
skupnosti in matičnih
organizacij;
-
s promocijo svoje
dejavnosti, ki temelji na
uporabniku prijazni
knjižnici, ustvarjale
pozitivno podobo v javnosti
in s tem dosegle podporo pri
pridobivanju virov za svoje
delovanje.
Upravno politično okolje
Knjižnice morajo delovati kot
enakovreden sooblikovalec
družbenih sprememb in sodelovati
pri razvoju svojega okolja.
Vzpostaviti morajo ustrezne
oblike in načine vpliva na
organe odločanja v okviru
upravnih in političnih struktur.
Zato si bodo prizadevale:
-
da bo knjižnična dejavnost
našla ustrezno mesto v
nacionalnih in drugih
razvojnih programih države
ter v načrtih političnih in
sindikalnih organizacij;
-
za vzpostavitev nadresornega
organa na državni ravni, ki
bo pristojen za usklajen
razvoj slovenskega
knjižničnega sistema;
-
za vzpostavitev ustreznih
služb za knjižnice pri vseh
ministrstvih, pristojnih za
knjižnice;
-
za ustrezno zastopanost
knjižničarjev v vseh organih
in delovnih telesih, ki
usmerjajo in odločajo o
razvoju knjižničarstva na
državni in lokalni ravni ter
v okviru organizacij, v
katerih knjižnice delujejo.
Za uresničitev manifesta se
bodo knjižničarji, knjižnice in
knjižničarska društva povezovali
z vsemi organizacijami,
združenji in društvi, ki imajo
sorodne cilje, predvsem s
področja kulture, izobraževanja
in znanosti.

Razstava
najstarejših dokumentov
slovenstva
Narodna in univerzitetna
knjižnica,
do 20. junija 2004
Narodna in univerzitetna
knjižnica je ob pridružitvi
Republike Slovenije Evropski
skupnosti pripravila razstavo z
naslovom Rojstni list slovenske
kulture, s katero so prvič v
zgodovini na enem mestu javnosti
predstavljeni vsi najstarejši
dokumenti slovenstva v izvirni
podobi: Brižinski spomeniki,
Celovški rokopis, Čedadski
rokopis in Stiški rokopis.
Na začetku tisočletnega razvoja
slovenske pisne kulture stojijo
znameniti Brižinski
spomeniki, ki so nastali
med letoma 972 in 1039 na
Zgornjem Koroškem v dolini reke
Möll ali na Lurnskem polju, zato
so najstarejši zapis slovenščine
in tudi najstarejši ohranjen
zapis kakega slovanskega jezika
na območju civilizacije
evropskega Zahoda. Pergamentni
listi s tremi obrednimi
slovenskimi besedili so bili
skupaj z drugimi podobnimi
dokumenti zvezani v kodeks, ki
je pripadal freisinškemu škofu
Abrahamu. Ta škofija je tedaj
imela posesti tudi na Koroškem,
tedaj poseljeni s slovenskimi
verniki, zato je škof v svojem
pontifikalu potreboval tudi
slovenska liturgična besedila.
Kodeks so do 1803 hranili v
freisinškem stolnem kapitlju,
odtlej pa v Bavarski državni
knjižnici v Münchnu, kjer so v
njem leta 1807 tudi odkrili naša
besedila. Sicer latinski kodeks,
ki po svoji zunanjosti in
vsebini sicer ni posebej
odličen, je prav zaradi
Brižinskih spomenikov postal
svetovno znan in posebej
dragocen pisni spomenik.
Latinski kodeks, v katerega so
uvezani Brižinski spomeniki,
obsega 169 oštevilčenih
pergamentnih folijev oz. 338
strani, dimenzije listov so 25,6
cm (višina) x 20,8 cm (širina),
debelina kodeksa s platnicami je
5,9 cm. Vezava je verjetno
sočasna: lesene platnice,
prevlečene z belim svinjskim
usnjem. Kodeks je nekoč imel
tudi kovinske sponke, ki niso
ohranjene, in celo kovinski
zatič z verigo, s katero je bil
priklenjen na svoje mesto v
knjižnici.
Slovenska besedila so zapisana
na f. 78, 158, 159, 160 in 161
(skupaj je popisanih 9 strani).
Prvi in tretji spomenik sta
vzorca splošne spovedi, drugi pa
je pridiga o grehu in pokori.
Vsi so zapisani v minuskularni
pisavi, dedinji karolinške
minuskule.
Celovški
(ali Rateški rokopis)
je za Brižinskimi spomeniki
drugi najstarejši slovenski
srednjeveški spomenik
pismenstva. Njegovo dvojno
poimenovanje po eni strani
izhaja iz kraja, kjer ga hranijo
(Koroški deželni arhiv, poprej
arhiv Zgodovinskega društva za
Koroško), po drugi strani pa po
domnevnem, vendar ne potrjenem
kraju nastanka (Rateče). Med
letoma 1362 in 1390 nastali
Celovški/Rateški rokopis -
ki sestoji le iz enega samega
lista iz pergamenta - vsebuje
tri molitvene obrazce (očenaš [7
vrstic], zdravamarijo [3
vrstice] in apostolsko vero [12
vrstic]). Predpogoj za njegov
nastanek je treba, tako kot pri
Brižinskih spomenikih,
videti v povezavi z v drugi
polovici 8. stoletja opravljenim
pokristjanjenjem karantanskih
Slovanov, o katerem nam okoli
leta 870 poroča Spreobrnitev
Bavarcev in Karantancev
(Conversio Bagoariorum et
Carantanorum). Poleg tega so
bile od sinode v Mainzu (813)
poleg latinščine dovoljene tudi
molitve v materinščini. List je
bil del kodeksa, ki se je
nazadnje verjetno uporabljal v
Ratečah. Na to kažejo z
letnicama 1467 in 1471 datirani
zapisi na zadnji strani
pergamentnega lista, ki v
stolpcih navajajo podatke o
članih Marijine bratovščine v
"Ratatscha(ch)" (=
Rateče/Ratschach) in o
Apostolski bratovščini prav tam.
Stiški rokopis
so slovenska besedila, vpisana v
kodeks (NUK, rokopisni oddelek,
Ms 141) z latinskimi besedili.
Slovenski sestavki so zabeleženi
na zadnjih petih straneh, in
sicer: dva obrazca splošne
spovedi (confessio generalis),
začetek velikonočne pesmi, nekaj
besednih parov
latinsko-slovenskih izrazov,
priziv Svetega Duha in Marije
ter molitev Salve Regina. Nekaj
slovenskih interlinearnih glos
je posejanih tudi med latinskim
tekstom na drugih mestih v
knjigi (strani 183 b, 184 a, 194
b, 217 b in 220 b).
Med
besedili Stiškega rokopisa
je najbolj obširna splošna
spoved (confessio generalis).
Sodi med skupino podobnih
cerkvenih besedil, ki naštevajo
vse vrste grehov, čeprav jih
človek, ki besedilo govori, ni
vseh storil. Stiška splošna
spoved je samostojna priredba po
kakšni nemški predlogi iz
družine tistih spovednih
obrazcev, ki so nastali iz
ustrezne formule Honorija
Avgustodunskega (prva polovica
XII. stoletja). V kitici
velikonočne pesmi je obdelana
liturgična misel o vstajenju in
njegovem pomenu za odrešenje
človeštva. Res gre za predelavo
nemške pesmi (Christ ist
erstanden), vendar razločki v
izrazju, v ritmiki in v fakturi
stavka govore za afektivno in
jezikovno samostojno prepesnitev
znane srednjeveške teme.
Invokacija pred pridigo je
standardna prošnja za milost in
upanje. Salve regina je globoko
občutena srednjeveška cerkvena
pesem, ki so jo v liturgiji
praviloma molili duhovniki.
Njena slovenska priredba pričuje
o začetku marijanskega kulta na
Slovenskem.
Čedadski
(ali Černjejski, tudi
Černjevski) rokopis
(ČR) je shranjen v Arheološkem
muzeju v Čedadu in se uradno (a
ne zelo korektno) imenuje
Anniversario di Legati
latino-italiano-slavo della
confraternita di S. Maria di
Cergneu. Codice n. CXLIV. To
je manjša rokopisna knjižica,
sestavljena iz 16 listov, na
katerih so z obeh strani kratki
zapisi (vsega skupaj sta 102) z
imeni faranov in obiskovalcev
cerkve svete Marije v Černjeji
ter njihovih zaobljub in daril.
Na začetku so vsi zapisi v
latinščini, potem pa v
severnoitalijanskem narečju, v
katerem se je govorilo okrog
Černjeje. Ob koncu prve polovice
knjižice opažamo latinski zapis
(št. 41), v katerem se sporoča,
da začenja leta 1497 notar
Johannes z Vegle (z otoka Krka,
it. Veglia) prevajati latinske
zapise v slovenščino, ki se v
tem primeru imenuje lingua
sclabonica. Sledi 25
zapisov, ki jih je napravil
Johannes, potem pa so njegovo
delo nadaljevali drugi pisci
(dvanajst ali trinajst). V
rokopisu imamo 52 zapisov v
slovenskem jeziku. Vsak ima tri
do pet vrstic; vsebina zapisov
je precej "standardna": … ta
in ta faran iz te in te vasi je
zapustil bratovščini Svete
Marije iz Černjeje nekaj
(pšenico, vino, denar,
zemljišče), da bi se za njegovo
dušo opravilo določeno število
maš … Treba je poudariti, da
so ti zapisi kljub svoji
standardnosti dragoceno
toponomastično in
antroponomastično gradivo, in so
zelo pomembni tako za
preučevanje zgodovine
slovenščine kakor tudi za
interpretacijo njene vloge v
Benečiji v 15. in 16. stoletju.
V okviru razstave je v četrtek,
20. maja, potekal Mednarodni
strokovno-znanstveni kolokvij
kot spremna prireditev ob
razstavi. Mednarodni kolokvij je
obravanaval različne vidike
slovenske srednjeveške
pismenosti. Kot predavatelji so
se ga udeležili znanstveniki iz
več držav in vsak izmed
prispevkov se je osredotočil na
en rokopis ter hkrati
pojasnjeval zveze z ostalimi. Na
ta način so udeleženci skušali
osvetliti skupno kulturno
preteklost in prihodnost teh
držav. Na mednarodnem kolokviju
so sodelovali naslednji
strokovnjaki: ddr. Igor Grdina
iz Filozofske fakultete v
Ljubljani s prispevkom
“Srednjeveški svet in spomeniki
njegovega duha (referat ddr.
Grdine je prebral mag. Jonatan
Winkler s Filozofske fakultete v
Ljubljani); dr.
Dieter Kudorfer, direktor
rokopisnega oddelka Bavarske
državne knjižnice z referatom
“Zgodovinski in književni pomen
kodeksa z Brižinskimi spomeniki;
dr. Alfred ogris, director
Deželnega Koroškega arhiva v
Celovcu z referatom Celovški
(Rateški) rokopis in Mihael
Glavan, vodja Rokopisnega
Oddelka v Narodni in
univerzitetni knjižnici z
referatom “Razstava Rojstni list
slovenske kulture v Narodni in
univerzitetni knjižnici”. O
Starogorskem rokopisu (ki sicer
ni na ogled na tokratni
razstavi) je spregovoril
upokojeni profesor dr. Jože
Renko.
Rezervacije ogledov so
obvezne za skupine. Zaradi
prostorske omejenosti in zahtev
visoke varnosti in
konzervacijskih določil, je
obisk razstave omejen na 30
(trideset) hkratnih
obiskovalcev.
Rezervacije sprejemamo:
Cena vstopnic:
-
500 SIT za učence, dijake,
študente, upokojence, člane
ZBDS in člane Nuk
-
1.000 SIT vsi ostali
Razstavo si lahko ogledate od
ponedeljka do sobote od 9.00 –
20.ure in v nedeljo od 9.00 do
14. ure

6. posvetovanje
hrvaških specialnih in
visokošolskih knjižnic
19.-20. april 2004, Opatija
Hrvaško knjižničarsko društvo je
v sodelovanju z Narodno in
univerzitetno knjižnico iz
Zagreba (dalje NSK) organiziralo
19. - 20. aprila v Opatiji 6.
posvetovanje specialnih in
visokošolskih knjižnic, ki je
bilo tokrat namenjeno
obravnavanju problematike
organizacije in delovanja
univerzitetnih knjižničnih
sistemov in univerzitetnih
knjižnic na Hrvaškem. Referate
so pripravili rektorji oziroma
prorektorji vseh šestih hrvaških
univerz, ki so bili na
posvetovanju tudi ves čas
prisotni in sodelovali v
diskusiji s knjižničarji.
Aktivno sta sodelovala tudi
predstavnika ministrstva,
pristojnega za znanost, in
ministrstva, pristojnega za
kulturo. Vizijo in načrte ene od
norveških univerzitetnih
knjižnic (tehniške) in
univerzitetne knjižnice
zagrebške univerze sta
predstavila njuna direktorja.
Vsekakor sta nas tako program,
kot referenti izjemno prijetno
presenetili, ne le, da so si
predstavniki univerz vzeli čas
za udeležbo na posvetovanju,
ugotavljali smo, da so se
izjemno dobro podučili o stanju
visokošolskih knjižnic, ki
delujejo v okviru posameznih
univerz, in da imajo svoje
vizije in predloge za
organizacijo in delo „svojih“
knjižničnih sistemov. Na
Hrvaškem deluje 6 univerz, med
katerimi dve še nimata
vzpostavljenih univerzitetnih
knjižnic, potekata pa dva večja
projekta izgradnje knjižnic tj.
univerzitetne knjižnice Split in
Osrednje knjižnice zagrebške
Filozofske fakultete.
Rektorica zagrebške univerze
prof.dr. Jasna Helena Mencer je
predstavila ugotovitve, do
katerih je prišla po obiskih
številnih tujih univerz, kjer so
univerzitetne knjižnice dejansko
središča univerz in tesno
povezane z akademskim okoljem.
Izpostavila je, da so
univerzitetne knjižnice merilo
kvalitete univerz, zato morajo
tudi hrvaške univerze narediti
odločilne korake pri
organizaciji svojih knjižničnih
sistemov in integraciji
univerzitetnih knjižnic v svoj
delokrog. V okviru zagrebške
univerze deluje 55 visokošolskih
knjižnic, ki so slabo povezane,
NSK pa ni članica univerze, niti
nima odgovorne osebe za to
področje delovanja, čeprav po
zakonu o knjižničarstvu zanjo
opravlja univerzitetno funkcijo.
Univerza si seveda želi, da bi
njena glavna knjižnica postala
njena članica, saj sicer nima
formalnega vpliva na izvajanje
njene univerzitetne funkcije,
univerza pa mora ustanoviti
telo, ki bo odgovorno za razvoj
knjižničnega sistema. Dr.
Mencerjeva je bila tudi kritična
do dogajanj okoli projekta
vzpostavitve nacionalnega
knjižničnega sistema Hrvaške, v
katerega so bila vložena
precejšnja sredstva, rezultati
pa še niso vidni. Izpostavila je
potrebo po reorganizaciji
obstoječih visokošolskih
knjižnic, ki morajo postati
središča za prenos znanja in
podporo pedagoški in
znanstveno-raziskovalni
dejavnosti na univerzi. Čeprav
jih bodo tudi v prihodnosti
najbolj pogosto uporabljali
obiskovalci z univerze, pa bodo
tudi središča za permanentno
izobraževanje prebivalstva, saj
bodo z organizacijo svojih
storitev, dostopnih na daljavo,
omogočale dostop do svojih virov
in storitev vsem, ne glede na
njihov status ali kraj bivanja.
Razvoj Univerze v Zagrebu je
zato nujno povezati z razvojem
njenih knjižnic, saj
predstavljajo del njene
funkcionalne infrastrukture. Ker
se predvideva prehod na
integralno financiranje univerz,
je treba pravočasno doreči tudi
model financiranja
univerzitetnega knjižničnega
sistema, pripraviti pa tudi
natančne kriterije nabave
informacijskih virov, kajti
univerza, ki je javno
financirana, in delež javnih
sredstev realno pada, si ne more
privoščiti neracionalne nabave
virov in nepotrebnih podvajanj.
Nujno je tudi, da se
knjižničarji tesno povezujejo s
pedagoškim osebjem, tako pri
nabavi virov kot pri izvajanju
pedagoškega procesa. Kot
rektorica univerze je poudarila,
da si bo prizadevala za
izboljšanje študijskega procesa
in uresničevanje načel Bolonjske
deklaracije, s tem pa tudi za
enega od temeljnih pogojev, ki
to omogočajo, za dobre
knjižnice.
Direktor NSK dr.
Josip Stipanov je predstavil
izhodišča za organizacijo
knjižničnega sistema zagrebške
univerze in njegov nadaljnji
razvoj. Med pogoji za delovanje
sistema je omenil zakonska
določila, ki trenutno KIS
univerze določajo zelo splošno,
tako zakon o znanstveni
dejavnosti kot predpisi s
področja visokega šolstva oz.
statut univerze. Slednji določa
le, da so lahko članice univerz
tudi knjižnice, referent se je
vprašal, kaj to pomeni v primeru
zagrebške univerze – naj bi bila
članica NSK ali mogoče celoten
KIS univerze? Kot predpogoj za
delovanje sistema je izpostavil
tudi urejen sistem njegovega
financiranja, tj. nujnost
financiranja celotnega sistema s
strani univerze in ne posameznih
članic. Eden od pomembnih
predpogojev za delovanje
knjižničnega sistema pa je
seveda ustrezna računalniška in
komunikacijska oprema knjižnic,
še zlasti uporaba enotne
programske opreme (ki je
trenutno nimajo). Dr. Stipanov
je opozoril tudi na nujnost
obstoja zavesti o potrebi
knjižničnega sistema univerze,
tako na strani univerze kot
posameznih članic ali njihovih
knjižnic ter na nujnost izdelave
projekta razvoja takega sistema.
Izpostavil je še dejstvo, na
katerega večinoma pozabljamo,
namreč da visokošolske oziroma
univerzitetne knjižnice ne
prispevajo samo k razvoju
pedagoške dejavnosti, ampak so
temeljnega pomena tudi za
raziskovalno dejavnost. Za
boljše sodelovanje med univerzo
in univerzitetno knjižnico pa bi
moral biti ravnatelj
univerzitetne knjižnice član
senata (univerza v Osijeku je
npr. to določila s statutom).
Direktor
Univerzitetne knjižnice norveške
tehniške univerze iz Trondheima
Ingar Lomheim je predstavil
organiziranost in razvojne
smernice knjižnice. Knjižnica
ima tri ločene enote (gre za
bivše knjižnice, ki so se
združile v univerzitetno
knjižnico), z enotnim budžetom.
Menijo, da ni problem v višini
letnega budžeta, ki ga imajo
nasploh na voljo knjižnice,
ampak v tem, kako ga porabljajo.
Racionalna organizacija
knjižnice ali knjižničnega
sistema pomeni tudi večjo
učinkovitost pri izrabi
finančnih virov. Pomembna je
npr. uporaba skupnega
avtomatiziranega knjižničnega
sistema, pri njih je to BIBSYS,
ki ni vzpostavljen le zaradi
vzajemne katalogizacije virov,
ampak dejansko povezuje
knjižnice v enoten sistem.
Tehniška knjižnica v Trondheimu
oz. njena univerza trenutno
kupuje portal, ki bo omogočil
ponudbo e-informacijskih virov
in e-storitev ter izgradnjo
digitalnih knjižnic univerz.
Lomheim je poudaril, da se z
reorganizacijo visokošolskega
prostora v skladu z bolonjskimi
načeli, poučevanje spreminja v
učenje, pri čemer imajo pomembno
vlogo ravno knjižnice. Tudi na
Norveškem je v zadnjem
desetletju število študentov
močno naraslo, kar bremeni
državni budžet; financiranje
posameznih visokošolskih zavodov
postaja odvisno od njihove
študijske uspešnosti, ki je
tesno povezana s kakovostjo,
uspešnostjo in učinkovitostjo
visokošolskih knjižnic.
Visokošolski zavodi med seboj
tekmujejo za vpis, vzpostavljajo
sisteme kakovosti ipd., kar
neposredno vpliva tudi na
njihove knjižnice. Knjižnice si
morajo postaviti nove prioritete
(zagotavljanje dostopa do
e-virov, izvajanje svoje
pedagoške funkcije,
informacijsko opismenjevanje
uporabnikov itd.), ne le pri
storitvah, ampak tudi glede
prostorov. Knjižnice postajajo
zelo pomemben fizični prostor,
tako za pedagoške delavce kot
študente. Referent je predstavil
tudi eno od strateških smernic
svoje knjižnice, ob kateri je
večina prisotnih knjižničarjev
onemela, namreč – knjižnica v
prihodnosti ne želi trošiti čas
za obdelavo gradiva in druge t.
i. tradicionalne knjižnične
dejavnosti (to bodo prepuščali
zunanjim izvajalcem), ampak ga
bo raje namenila delu z
uporabniki, prednost bo dajala
uvajanju sistema kakovosti in
dobri organizaciji njenih
notranjih procesov. „Knjižnica
ne sme čakati, da pride
fakulteta do nje, ampak mora
sama stopiti k njej, k
pedagoškim delavcem in
študentom“, je zaključil g.
Lomheim.
Rektorica
Univerze v Osijeku prof.dr.
Gordana Kralik je skupaj z
ravnateljem Mestne in
univerzitetne knjižnice v
Osijeku g. Dragutinom Katalencem
in prorektorico te univerze
prof.dr. Draženko Jurkovič
predstavila načrte za
vzpostavitev univerzitetne
knjižnice in njen pomen za
integracijo univerze. Univerza v
Osijeku trenutno nima posebne
univerzitetne knjižnice,
univerzitetno funkcijo opravlja
splošna knjižnica, ki je
osrednja tako za osiješko regijo
kot za univerzo v Osijeku.
Deklarira se kot javna
splošno-znanstvena knjižnica, ki
izvaja funkcije dveh tipov
knjižnic. Kratkoročno naj bi še
nadalje izvajala obe funkciji,
vendar pa je v dolgoročni načrt
postavila cilj, da se s
pridobitvijo novih prostorov
preoblikuje v dve enoti –
splošna knjižnica ostane na
sedanji lokaciji, univerzitetna
pa dobi novo zgradbo (po načrtih
– 7.400m2 delovne
površine). Referenti so
predstavili na kakšen način
poteka knjižnična dejavnost
danes in kaj želijo doseči
jutri. Zgradba knjižnice je
namreč zdaleč premajhna za
izvajanje obeh funkcij, težave
so tudi pri zagotavljanju
proračuna, saj so vanj dolžni
prispevati svoje deleže različni
subjekti. V statutu univerze je
določeno, da je univerzitetna
knjižnica članica univerze in
predstavlja središče njenega
knjižničnega sistema. Ravnatelj
univerzitetne knjižnice je član
univerzitetnega senata. Univerza
Osijek npr. za letošnje leto
načrtuje, da bo 1,5 mio HK
vložila v delovanje obstoječe
univerzitetne knjižnice.
Rektorica osiješke univerze je
predstavila tudi svojo vizijo
univerzitetne knjižnice, ki mora
biti aktiven partner v učnem
procesu in ustvarjanju novega
znanja; imeti mora (oziroma
zagotavljati dostop do)
kakovostne zbirke informacijskih
virov na različnih medijih in
različnih oblikah; se razvijati
v smeri hibridne knjižnice.
Predstavila je tudi model
decentraliziranega knjižničnega
sistema funkcionalnega tipa, ki
ga uvaja osiješka univerza. Po
letu 2007, ko naj bi se visoko
šolstvo oz. univerze začele
financirati integralno, bodo
razmišljali tudi o morebitni
administrativni centralizaciji
knjižničnega sistema.
Prorektor
Univerze Reka prof.dr. Pero
Lučin je kot izhodišče za svoj
referat podal tezo, da je vedno
nujno najprej integrirati
univerzo, šele potem lahko
integriraš njene funkcionalne
dele. V primeru hrvaških
univerz, kjer so posamezni
visokošolski zavodi, članice
univerze popolnoma samostojne
pravne osebe, je to veliko težje
kot na enovitih univerzah. Meni,
da je v primeru reške univerze
potrebno redefinirati vlogo vseh
knjižnic sistema, kot tudi
knjižničnega sistema kot celote.
Prepričan je, da ekonomski
razlogi vodijo k vedno boljši
koordinaciji delovanja sistema
in postopni centralizaciji
določenih dejavnosti. KIS reške
univerze sestavlja 11
visokošolskih knjižnic in dve
univerzitetni (Reka, Pula). Pred
pripravo smernic strateškega
razvoja KIS univerze so izvedli
med uporabniki obsežno študijo o
uporabi knjižnic in zadovoljstvu
z njihovimi storitvami. Študija
je pokazala, da so knjižnice
pretežno mesta za izposojo
virov, le 12% anketiranih jih
uporablja za računalniško
iskanje virov in dostop do
e-virov. Povprečna ocena
storitev je znašala 3,35, vendar
pa je bilo zadovoljstvo z opremo
(zlasti računalniško) in
prostorom veliko slabše. Načrt
reorganizacije KIS univerze so
zasnovali kot projekt in
pridobili celo vire iz programa
TEMPUS. Dr. Lučin je predstavil
strukturo, cilje in vsebino
projekta ter posamezne projektne
naloge, opozoril pa je tudi na
dejstvo, da morajo biti tudi
zakonski in drugi predpisi
takšni, da podpirajo idejo
integriranega knjižničnega
sistema. Zato pripravljajo na
univerzi tudi nekatere nove
akte, npr. Pravilnik o
integriranem knjižničnem sistemu
Univerze na Reki. Začele pa so
se tudi priprave na gradnjo nove
univerzitetne knjižnice, ki bo
stala v kampusu na Trsatu. Cilj
kampusa je postati t. i.
e-kampus in cilj univerze
postati e-univerza. Je pa tudi
rektor reške univerze poudaril,
da bi bila nujna integracija
visokošolskih zavodov v eno
celoto, kajti sedanja velika
neodvisnost članic univerze
zaviralno vpliva na
integracijske procese.
Zanimiva so bila
tudi razmišljanja rektorja
zadarske univerze prof.dr.
Damira Magaša. Gre za sicer
mlado univerzo (formalno
ustanovljeno leta 1996), ki pa
ima korenine že v 14. stoletju.
Njen knjižnični sistem
predstavljajo knjižnice
posameznih visokošolskih
zavodov, vendar pa univerza nima
osrednje univerzitetne knjižnice
in načrte za njeno vzpostavitev
šele razvijajo. Prva zamisel je
bila, da bi splošno oziroma
znanstveno knjižnico v Zadru
preoblikovali v univerzitetno,
vendar pa predlagani model ni
uspel, saj se mesto kot
ustanovitelj knjižnice ni
strinjalo z izgubo lastništva
(knjižnica hrani prave zaklade
pisne kulturne dediščine). Zato
je univerza iskala druge
rešitve. Senat je formalno
ustanovil univerzitetno
knjižnico, čeprav ta fizično še
ne obstaja. Njen fond
sestavljajo fondi obstoječih
visokošolskih zavodov članic
univerze, ki pa jih je treba
povezati v enoten knjižnični
sistem. Projekt organizacije t.
i. univerzitetne knjižnice je
dobil mesto v programu TEMPUS. V
novem univerzitetnem kampusu pa
je seveda predviden prostor za
„pravo“ univerzitetno knjižnico,
sedanje enote sistema pa bodo
postale njene dislocirane enote.
Predvidena je tudi zaposlitev
univerzitetnega knjižničarja.
Problematiko
ustanovitve univeritetne
knjižnice na univerzi v
Dubrovniku je prikazal rektor
prof.dr. Mateo Milković. Gre za
najmlajšo hrvaško univerzo, saj
je bila ustanovljena leta 2003.
Univerza se želi razvijati v
skladu s sodobnimi smernicami,
kot enovita organizacija, kjer
posamezni deli ne uveljavljajo
svojih parciarnih interesov.
Trenutno je univerza
naravoslovno-tehniško usmerjena,
želeli pa bi vključiti tudi
področje humanistike. Intenzivno
se ukvarja z zasnovo modela
izobraževanja po bolonjskih
principih. Njena univerzitetna
knjižnica je formalno
opredeljena v statutu univerze,
dejansko pa še ne deluje, saj je
univerza šele pred kratkim bila
vpisana v register in bodo prvi
študijski programi izvedeni v
letu 2004/2005. Univerzitetna
knjižnica naj bi postala
osrednje mesto za podporo vsem
študijskim programom in
znanstveno-raziskovalnemu delu
univerze. Pravilnik o
organizaciji in delovanju
knjižnice je v pripravi in bo
kmalu sprejet. Načrtujejo, da bo
začetna knjižnična zbirka
univerzitetne knjižnice
sestavljena iz zbirk že
obstoječih knjižnic
visokošolskih zavodov. Trenutno
zadovoljuje največ potreb
uporabnikov univerze dubrovniška
znanstvena knjižnica, ki je
splošna knjižnica in je njen
ustanovitel mesto. Knjižnica ne
more prerasti v univerzitetno ne
le zaradi statusnih vprašanj,
tudi prostorsko in kadrovsko je
tako omejena, da že sedaj ne
more zadostiti naraščajočim
potrebam univerze po knjižnični
informacijski dejavnosti. Čeprav
univerza še nima natančnih
načrtov glede prostorskih
rešitev za univerzitetno
knjižnico, pa je rektor svoj
nastop zaključil z besedami:
„Vlaganje v knjižnice bi morala
biti strategija vsake univerze“.
Zaradi nujne
zadržanosti žal ni predstavil
svojega referata rektor splitske
univerze prof.dr. Ivan Pavić, ki
je že leta 2001 pripravila
načrte za gradnjo nove
univerzitetne knjižnice in so
aktivnosti trenutno v polnem
teku (bodoči objekt je
predstavil ravnatelj knjižnice
Petar Krolo).
Zanimiv referat
o novih izzivih in priložnostih,
ki jih visokošolskim knjižnicam
prinaša nov model financiranja
visokošolskih zavodov oziroma
univerz (integralno
financiranje) je predstavila
kolegica Mojca Dolgan-Petrič iz
Centralne tehniške knjižnice
Univerze v Ljubljani.
Izpostavila je novosti, ki jih
prinaša v slovenski visokošolski
prostor bolonjski proces
(poenotenje evropskega
visokošolskega prostora,
mobilnost in konkurenčnost,
večjo avtonomijo in odgovornost
univerz, zahteve po kakovosti
študijskega procesa,
primerljivost diplom in razvoj
evropskega trga dela,
povezovanje visokega šolstva z
gospodarstvom, postopke
akreditacije in certificiranja).
Vprašala se je, če so slovenske
visokošolske knjižnice že
pripravljene na nove naloge, ki
jih prinaša bolonjski proces.
Zanje je značilna velika
razdrobljenost in zaradi tega
visoki stroški delovanja, čuti
se pomanjkanje centralnih služb,
večina jih je odprtih le nekaj
ur dnevno, so slabo opremljene z
računalniško in komunikacijsko
opremo, imajo premalo
čitalniških mest, gradnja nove
univerzitetne knjižnice, v
kateri bi našla mesto tako NUK
kot CTK, pa stoji. V primerjavi
z drugimi evropskimi knjižnicami
zaostajajo pri vrednostih
številnih kazalcev uspešnosti
delovanja. Kolegica Dolganova je
predstavila tudi nov model
financiranja visokošolskih
ustanov, ki je bil v Sloveniji
uveden 1.1.2004, na Hrvaškem pa
o takšnem modelu šele
razpravljajo. Opozorila je na
posledice, ki jih bo imel nov
model za visokošolske knjižnice,
saj hkrati z njegovo uvedbo niso
bili pripravljeni kriteriji za
financiranje visokošolskih
knjižnic po posameznih
visokošolskih zavodih, v okviru
univerz še ne obstajajo skupni
budžeti za financiranje njihovih
knjižničnih sistemov, knjižnice
visokošolskih zavodov so postale
odvisne samo od vodstev svojih
matičnih zavodov ipd. Vse to
otežuje usklajen razvoj
visokošolskega knjižničarstva in
zlasti koordinirano delovanje
knjižničnih sistemov univerz.
Kljub temu mora postati nov
način financiranja za
visokošolske knjižnice izziv,
saj predpostavlja njihovo večjo
tržno naravnanost, večjo
samostojnost in odgovornost,
tesno sodelovanje z vodstvi
svojih matičnih zavodov, stalno
izboljševanje kakovosti storitev
in proizvodov, uvajanje sistemov
za merjenje uspešnosti
delovanja, večjo
profesionalizacijo, boljše
poznavanje orodij sodobnega
menedžmenta ipd. Ob zaključku je
referentka opozorila, da sistem
financiranja, ki je bil uveden v
Sloveniji, zahteva od
visokošolskih zavodov in tudi
njihovih knjižnic, večjo
integracijo dejavnosti,
centralizacijo določenih služb,
razvoj digitalnih univerz in
njihovih knjižnic itd.
Svoja
razmišljanja o knjižnicah je
predstavil tudi prof.dr.
Slobodan Uzelac, državni tajnik
za znanost na Ministsrtvu za
znanost, šolstvo in šport RH.
Dotaknil se je predvsem
vprašanja racionalne porabe
sredstev, ki jih ministrstvo
namenja za nakup tujih
informacijskih virov (menil je,
da gre še vedno za neracionalno
trošenje sredstev, saj je nabava
virov premalo koordinirana, viri
pa so premalo uporabljani, saj
knjižnice ne uporabljajo enotne
programske opreme, ki bi
zagotavljala enostaven dostop do
vseh nabavljenih elektronskih
virov). Kritičen je bil tudi do
projekta izgradnje nacionalnega
knjižničnega in informacijskega
sistema, za katerega je
prepričan, da ga je treba takoj
realizirati – izbrati ustrezno
programsko podporo za vzajemno
obdelavo informacijskih virov in
zagotavljanje dostopa do njih.
Knjižničarje je opozoril tudi,
da se pripravljajo spremembe
zakona o raziskovalni
dejavnosti, v katerem je treba
ustrezno opredeliti tudi vlogo
knjižnic kot infrastrukturnih
pogojev za raziskovalno
dejavnost. Glede NSK pa je
menil, da je treba takoj
okrepiti njegov univerzitetni
del, ki mora biti tesneje
povezan z zagrebško univerzo
(razpis za ravnatelja
univerzitetnega dela NSK je bil
objavljen pred kratkim),
usmerjan s strani univerze.
O vlogi in mestu
univerzitetnih knjižnic v luči
zakona o knjižničarstvu,
predpisov s področja visokega
šolstva in znanosti ter statutov
univerz je spregovorila ga.
Silva Andrič, načelnica v upravi
za normativo v kulturi. V
razpravi se je pokazalo, da
knjižničarji velikokrat premalo
poznajo veljavne predpise, ki
določajo ne le organiziranost
knjižničarstva, ampak tudi
njihove dolžnosti in pravice.
Nekateri visokošolski
knjižničarji so opozarjali na
samovoljo tajnikov njihovih
matičnih ustanov, ki obstoječe
predpise za področje
knjižničarstva nemalokrat
interpretirajo po svoje;
pritoževali so se, da sploh niso
vključeni v organe visokošolskih
zavodov, da ne morejo sodelovati
pri pripravi letnih in
dolgoročnih načrtov zavodov, da
niso seznanjeni z višino
sredstev, ki jih bodo imeli v
posameznem letu na voljo za
delovanje knjižnic ipd. Glede na
to, da so v razpravi sodelovali
tudi najvišji predstavniki
univerz, je pričakovati, da se
bodo v prihodnje omenjene
slabosti delovanja visokošolskih
ustanov hitreje odpravljale.
Zaključili bi,
da je letošnje posvetovanje
hrvaških visokošolskih in
specialnih knjižnic prineslo
skoraj nemogoče – organizatorjem
je uspelo na enem mestu zbrati
vse odgovorne za nadaljnji
razvoj visokošolskih, pa tudi
specialnih knjižnic. Ob tem
velja pripomniti, da na podobna
posvetovanja v Sloveniji težko
privabimo že enega rektorja, kaj
šele vse tri hkrati. Še zlasti
pa je bilo razveseljivo dejstvo,
da najvišji predstavniki
hrvaških univerz štejejo
univerzitetne knjižnice oziroma
univerzitetne knjižnične sisteme
za nujni predpogoj za kakovostno
delo na univerzi, da imajo
ideje, predloge, rešitve, da so
mogoče na določenih točkah celo
pred razmišljanji
knjižničarjev... Pred hrvaškimi
visokošolskimi knjižničarji je
zato težka naloga!
Melita Ambrožič, NUK

Izposoja
knjižničnega gradiva v splošno
bolnišnico Maribor
Teče že četrto leto, odkar smo
pričeli uresničevati projekt
izposoje v bolnišnico. Bolnike
smo seznanjali z možnostjo
izposoje v bolnišnico s plakati,
izobešenimi po oddelkih
bolnišnice in zloženkami, ki smo
jih delili po oddelkih. Bolniki
so bili prijetno presenečeni, da
jim nekdo kar v posteljo
prinese knjižnično gradivo.
Nekateri so mislili, da jim
knjige prodajamo, drugi so se
čudili, odkod knjižnici toliko
denarja, da lahko vso gradivo
nudi brezplačno. Osebje
bolnišnice je bilo sprva dokaj
nedostopno in nezaupljivo.
Najbrž jih je nekoliko skrbelo,
da bodo imeli zaradi naše
dejavnosti še neko dodatno
delo. Veliko je bilo odvisno od
glavne sestre na oddelku in
njenega odnosa do tega projekta.
Včasih smo se res počutili kot
vsiljivci, ki motijo utečeni red
in mir oddelka. Ko sedaj
razmišljam o teh začetkih,
ugotavljam, da je takšno
reagiranje nekaterih zaposlenih
v bolnišnici čisto normalno in
razumljivo. Vsak začetek je
težak, na vsako novost se morajo
ljudje navaditi in jo sprejeti.
Z veseljem lahko ugotovim, da
je« led prebit« in da nas je
osebje bolnišnice sprejelo.
Kako mi je polepšala dan glavna
sestra na dermatološkem oddelku,
ko je ob našem prvem obisku
tega oddelka vzkliknila: »
Končno ste prišli tudi k nam.
Ja, kje ste pa hodili tako
dolgo?!« Res krasen občutek, ko
vidiš, da si dobrodošel in težko
pričakovan.
Lansko leto smo uvedli
spremembo. Pacienti nas lahko
sedaj pokličejo vsak dan od 9. –
19., torej v času, ko je
knjižnica odprta. Prej so nas
lahko poklicali od 12.30 do
14.30. Dobili smo tudi pomoč,
saj imamo zaradi obilice dela v
oddelku vedno manj časa , da bi
se s knjigami odpravili k
bolnikom in jim ponudili naše
gradivo. Klicev pa le ni toliko,
da bi se na ta način bistveno
povečala obisk in izposoja.
Pridružil se nam je kolega, ki
obiskuje bolnike enkrat do
dvakrat tedensko. Svojega dela
se je lotil z velikim veseljem
in vnemo. Voziček s knjigami, ki
je sedaj zamenjal torbo, poznajo
že na vseh oddelkih Mariborske
bolnišnice. Obisk in izposoja
sta samo v prvih treh mesecih
lanskega leta presegla obisk in
izposojo celega leta 2002.
Dejstvo je, da je osebni stik
najboljši in najbolj učinkovit
način pridobivanja novih članov
in uporabnikov knjižnice. V
oddelku nam za takšne obiske
zmanjkuje časa, tako da je res
krasno, da to delo opravlja
človek, ki pri tem delu resnično
uživa in daje vse od sebe, da
izposoja v bolnišnico tako
krasno deluje. Bolniki so sedaj
že kar malce razvajeni, saj kar
čakajo, da jih obiščemo in
zamenjamo prebrane knjige z
novimi.
Enkrat mesečno seznanimo medije
z možnostjo izposoje v
bolnišnico. O naši dejavnosti so
lahko občani prebrali članek v
štirinajstdnevniku Dobro jutro
in časniku Večer. Pred meseci
se mi je oglasila občanka, ki se
je preko medijev seznanila z
našo dejavnostjo in našim
bolnikom podarila zajeten kup
revije Zdravje. Poleg odpisanih
knjig smo jih podarili
Psihiatrični bolnišnici.
Pripravili smo tudi razstavo o
poteku izposoje v Splošno
bolnišnico Maribor, ki bo na
ogled do konca meseca junija.
V letu 2003 smo opravili 1503
obiske in izposodili 1705 enot
knjižničnega gradiva. Želimo si,
da bi bili čimprej ustvarjeni
pogoji za samostojno specialno
enoto v Splošni bolnišnici
Maribor.
Dragica Goljat, Knjižnica
Maribor

Strokovno
srečanje mladinskih
knjižničarjev
12. maj 2004, Cerknica
Letos je majsko strokovno
srečanje pripravila Knjižnica
Jožeta Udoviča v Cerknici.
Zbralo se nas je 60 mladinskih
knjižničarjev iz nekaterih SIK
vseh koncev Slovenije (Jesenic,
Logatca, Maribora, Mozirja,
Novega mesta, Ptuja,Radovljice,
Rogaške Slatine, Sežane,
Slovenske Bistrice,Slovenj
Gradca, Škofje Loke, Šmarja pri
Jelšah, Trbovelj, Tržiča,
Vrhnike, Žalca in iz vseh petih
ljubljanskih splošnih knjižnic)
in šolske knjižničarke, predvsem
iz Ljubljane in širše okolice.
V knjižnici Jožeta Udoviča so
nas pričakali direktorica gospa
Marija Hribar in knjižničarke.
Takoj ob prihodu so nas
postregli s kavo, sendviči,
sadjem in pecivom ter nam dali
vrečko s
propagandno-informativnim
gradivom o knjižnici, Valvazorju
in Cerknici, Cerkniškem jezeru
in Notranjski. Ob prihodu sta
nas pozdravila tudi podžupan
gospod Bogdan Urbar in bivši
župan gospod Tine Schein,
arheolog, direktor Notranjskega
regijskega parka, ki nam je
predstavil zgodovino Cerknice in
še posebej Tabora, kjer med
drugim stojijo knjižnica,
Valvazorjev spomenik, rojstna
hiša pesnika Jožeta Udoviča ter
rojstna hiša skladatelja Frana
Gerbiča.
Mladinska knjižničarka Anita
Leskovec nam je s pomočjo
knjižničnega gradiva predstavila
znamenite prebivalce Cerknice in
njene okolice, vse od Valvazorja
do danes ter tri vrste
knjižničnih ugank, ki jih
pripravljajo za svoje mlade
obiskovalce. Novo knjižnico so
dobili pred dvema letoma in pol,
v ta namen so obnovili nekdanji
zdravstveni dom. Še posebej so
nas zanimali domoznanska zbirka,
spominska soba Jožeta Udoviča in
– seveda – mladinski oddelek.
Dejavnost slednjega so nam
približali tudi z razstavo, ki
so jo postavili v ta namen.
Potem smo si ogledali maketo
Cerkniškega jezera in
multivizijsko predstavitev v
Muzeju jezerski hram v vasi
Dolenje Jezero, z lojtrniki smo
se zapeljali ob do roba
napolnjenem presihajočem jezeru
in občudovali pogled na
Javornike in Slivnico. Sledilo
je kosilo v Hotelu Rakov Škocjan
in krajši sprehod do malega
naravnega mostu v Rakovem
Škocjanu, kjer smo bili deležne
tudi krajše predstavitve
inženirja gozdarstva gospoda
Arneta Kozine, ki v Centru
šolskih in obšolskih dejavnosti
skrbi za izvedbo programa.
Srečanje smo dobro izkoristile
tudi za prijetno druženje. Tako
nam je čas hitro, prehitro
mineval in srečanje smo res
zaključile točno okrog 15.32 (to
je menda ena cerkniška pustna
fora). Na tak način vsako leto
povabijo na tradicionalni
cerkniški pustni karneval, kar
pomeni, da ne vedo točnega
začetka oz. konca prireditve.
Knjižnici Jožeta Udoviča se
iskreno zahvaljujemo za prisrčen
sprejem, strokovno predstavitev
knjižnice in dejavnosti ter
lepot svoje Notranjske. Še prav
posebno se zahvaljujemo
kolegicama Aniti Leskovec in
Anđelki Pogorilić, ki sta nas
ves čas spremljali.
Največ o naših vtisih povem, če
zapišem, da smo se poslavljale z
besedami »pri vas je tako lepo,
da kmalu spet pridemo«! Pa še
to: Slovenski knjižni kviz 2005
– zadnji!- bo namenjen
Notranjski in Ljubljani s širšo
okolico.
In še en »pa še to«: Sklenile
smo, da z majskimi strokovnimi
srečanji vsekakor nadaljujemo …
ugibale smo, katera od
slovenskih splošnih knjižnic nas
bo povabila naslednje leto?
Tilka Jamnik, Knjižnica Otona
Župančiča,
Enota Pionirska knjižnica

Mednarodna nagrada doc.
dr. Maji Žumer
V začetku aprila 2004 je doc.
dr. Maja Žumer, predavateljica
na Oddelku za bibliotekarstvo,
informacijsko znanost in
knjigarstvo Filozofske
fakultete, prejela nagrado
Distunguished Alumna združenja
diplomantov šole za
knjižničarstvo in informacijsko
znanost univerze države Kent v
ZDA (Kent State University
School of Library and
Information Science). To je
prestižna nagrada, ki jo
omenjeno združenje enkrat letno
podeli enemu izmed
najuglednejših diplomantov te
šole, namenjene le podiplomskemu
študiju. Dr. Maja Žumer je leta
1993 tam magistrirala,
doktorirala pa leta 1999 na
Filozofski fakulteti Sveučilišta
u Zagrebu. Ta nagrada je
rezultat njene mednarodne
aktivnosti. Aktivno sodeluje v
IFLI kot članica Stalnega odbora
za bibliografijo, delovne
skupine za pripravo smernic za
prikaz podatkov na OPACih in
ekspertne skupine za pregled
Funkcionalnih zahtev za
bibliografske zapise. Predseduje
delovni skupini za oblikovanje
smernic za nacionalne
bibliografije.
Čestitamo!
Oddelek za bibliotekarstvo,
informacijsko znanost in
knjigarstvo
Filozofske fakultete v Ljubljani
in sodelavci Narodne in
univerzitetne knjižnice

|