prejšnje številke bibliografska kazala cenik kako naročiti obvestila avtorjem impresum


INTERVJU Z MEO VALENS

Mea Valens je mlada mamica iz Maribora, ki nadvse nežno ljubi svojega sinka.
Pred leti je magistrirala iz slovenske književnosti, potem pa se, utrujena od pisanja magistrske naloge, z nekaj denarja odpravila na potovanje po Srednji Ameriki, saj so jo že od nekdaj privlačile srednjeameriške indijanske kulture. Več kot eno leto je ostala v tistih zanimivih in privlačnih krajih in od blizu spoznavala način življenja Indijancev v Ekvadorju in drugih deželah.
Svoje izkušnje, vtise, spomine in razmišljanja je strnila v knjigi Uglašena, ki nam jo je ob diapozitivih, predmetih in glasbi predstavila v izolski Mestni knjižnici v okviru študijskega krožka Svet v dlaneh - skozi druge kulture spoznavamo sebe. Prevedla je tudi indijanske šamanske karte in prinesla s seboj nekaj ročno izdelanega nakita iz pisanih kroglic, kar vse smo si lahko na ta potopisni večer ogledali vsi obiskovalci. Večer se je zaključil s prijetnim in živahnim pogovorom, nato pa se je Mea Valens skupaj s prijatelji bosa odpravila k morju, ki je njen najljubši element, po slovo, preden je odpotovala nazaj k svoji družinici...

Študirali ste slovensko književnost in iz te vede tudi magistrirali. Kaj je bila tema vaše magistrske naloge?
Posvečala sem se temi duhovnosti v slovenski prozi. Svetim spisom sem pripisala avtoritativen pomen pri znanstveni obravnavi duše, Boga in odnosa med njima, s čimer sem poskusila prelomiti klasično paradigmo in na podlagi modrosti indijske Bhagavad-gite ter krščkanske gnoze in mistike vzpostavila teorijo, v čem naj bi se izraz duhovnost razlikoval od duševnost in kako se to odraža pri proučevanju literature ter v literaturi sami. Ker pa pri tej temi nikoli ne moremo postaviti zaključne pike, je knjižni izdaji magisterija, ki je izšel pri založbi Litera, naslov Besede o neubesedljivem.

Zanimanje za duhovnost vas je verjetno vodilo tudi na pot po srednji Ameriki. Kdaj ste se odpravili tja in koliko časa ste tam ostali? Kje vse ste potovali, kje ste spali in kako ste se prehranjevali?
Po magisteriju sem bila izčrpana od študija, zato je bilo treba narediti nekaj čisto drugačnega, ne-umnega. V latinskoameriške kraje me je potegnila ljubezen do španščine in želja po druženju z avtentičnimi indijanskimi plemeni, katerih duhovnost me je vedno privlačila. Potovala sem izključno sama, na štop ali z avtobusom, brez določenega načrta, torej sledeč intuiciji. V Mehiki, Kostariki, Ekvadorju in Peruju sem spala v poceni hostlih ali pa kar na plaži, v viseči mreži. Med bivanjem pri plemenih so mi vedno odstopili kako kolibo, marsikdaj pa sem zakomplicirala s svojim vegetarijanstvom. Dodobra sem spoznala sadno ponudbo tropov in Andov, poskušala raznovrstno sadje in kadarkoli je bilo možno, sem sama skuhala kaj hranljivega in po mojem okusu. Pogrešam papaaaaajo!

Obiskali ste vam doslej neznana indijanska plemena. Katera? Kakšna je ta izkušnja?
Najmanj znano za nas, nikakor pa ne v njihovi državi, je pleme Tsachilas, ki prebiva na področjih okoli ekvadorskega mesta Santo Domingo de los Colorados. Izjemni zdravilci, zavezani enostavnim vrednotam ljubezni do narave in tradicije. Njihova igrivost, sproščenost, ustvarjalnost in radovednost, pa seveda trmasto vztrajanje pri ohranjanju avtentičnosti so se mi vgravirali v srce.

Skupaj s šamani ste se odpravili tudi na duhovno romanje v kraje, kjer raste sveta rastlina pejotl. Nam lahko poveste kaj o tej izkušnji? Kaj je pri tem najbolj transcendentnega?
Mehiško mestece Real de Catorce je obkroženo s hribi, za katerimi so pejotlove puščave. Ko sem se prepričala, da obred praviloma ne povzroča negativnih stranskih učinkov in je intuicija dala zeleno luč, sem res preživela polnolunsko puščavsko noč v znamenju pejotla. Doživetje seveda presega besede, transcendentno pa je izkušanje povsem drugačnih dimenzij, kot smo jih vajeni živeti, čeprav so nam dejansko vedno na razpolago v lastnem bitju. Le vrat ne najdemo. Več v poglavju Poljub puščave v Uglašeni.

V srednji Ameriki ste se zaljubili v šamana. Kako ste ga spoznali in kakšne izkušnje ste si pri tem doživeli?
Iskala sem neko majevsko naselbino in ob prihodu je stal tam, temen, dolgi lasje, me gledal. Približevala sem se kot v filmu in obstala sva en pred drugim, dolg pogled, objem, kot da se že doooolgo iščeva. Vžgala se je povsem nepoznana strast in dala sem si duška, kar je bilo prej povsem netipično zame. Nikoli obžalovani dnevi in noči. Moje najljubše poglavje, H kot hibiskus.

Po vrnitvi v domovino ste napisali knjigo UGLAŠENA, ki povzema vaše izkušnje s potovanja in je tudi vaš literarni prvenec. Nameravate še kaj pisati ali prevajati? Saj ste ustanovili tudi svojo založbo?
Ja in ja. Pisati, pa prevajati in izdajati prave, resnične knjige. V planu je roman, da preizkusim, če ima moja literarna pot globlji, trajnejši smisel. Založba Mea bo pa bolj mini, nimam ravno prekrvavljene poslovne žilice.

Prevedli ste knjižico z navodili za Tarot indijanske karte. Kakšno je zanimanje za te karte v Sloveniji in kaj pomenijo Indijancem?
Ljudje so nad kartami navdušeni, očitno jim prav pride moder nasvet ob pravem trenutku, marsikdo pa obudi instinktivno povezanost z indijansko tradicijo. Prizemljeno, empatično, neposredno, objektivno. Indijanci sami jih prav gotovo ne poznajo, ker imajo za take posvete običajno na razpolago plemenskega šamana ali izkušene stare starše. Modrost tam ni toliko prikrita s strahovi in dvomi, kot se to dogaja v »civiliziranem« svetu, pa tudi težave so bistveno manj komplicirane, kot uspe življenje zakomplicirati nam. Karte so predstavljene na www.mea.si.

Svojega otročka učite špansko in želite si še kdaj obiskati kraje, kjer ste z ljudmi in v naravi preživeli veliko lepih trenutkov. Ali ohranjate stike s prijatelji iz srednje Amerike, na kakšen način, so vas morda že obiskali? Kako jim lahko pomagate v njihovem boju za preživetje v globaliziranem svetu, ki krči, kupuje in uničuje njihovo naravno bogastvo, gozdove, reke, jame in jezera? Ali lahko tudi mi kaj storimo za to?
Ko se rešiva plenic in bo pravi trenutek, greva seveda na obisk k prijateljem. S tistimi, ki uporabljajo internet, smo kar pogosto v stiku, v Evropo pa ni prišel še nihče. Razen moj šaman iz petega vprašanja, ki ga je Slovenija fascinirala; nekajkrat je celo predaval o majevski kulturi. Večkrat me prosi, naj ljudem omenim njihove ekološke težave (sekanje džungle za golf igrišča, upadanje vode v podzemnih jamah), menda pa lahko glede tega naredimo le dvoje – kolikor le lahko, ohranjajmo naravo svoje lastne države, v metaforičnem smislu pa ne zamenjujmo svojih dragocenih talentov in najglobljih hrepenenj za komercialne slogane in površinske, neosebne vrednote. Spomnimo se na prioritete in jim dajmo primerno mesto.

Hvala za pogovor, če ga želite nadaljevati, pa se oglasite v Meinem blogu (meavalens.blogspot.com).

Špela Pahor
Mestna knjižnica Izola

nazaj na kazalo

natisni članek